Jezus nahrani pet tisoč mož

Potem se je Jezus prepeljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. On pa se je povzpel na goro in tam sedel s svojimi učenci. Blizu je bila pasha, judovski praznik. Ko je Jezus tedaj povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovoril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus je dejal: »Posedite ljudi.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož. Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.« Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. Ko so ljudje videli, da je storil znamenje, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.« Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro. Jn 6,1-15

Kje naj kupimo kruha

Poglejmo odlomek še enkrat. Jezus ima ob sebi učence. Z njimi opazi, da je množica okrog njega velika in lačna. Vabi jih, da skupaj razmislijo, kaj naj storijo. Potrebuje njihovo pomoč. Ti so pripravljeni dati denar, ki ga imajo, pa tudi hrano, ki so jo našli. Ko učenci prispevajo tisto, kar je v njihovi moči, prevzame besedo spet On sam. Naroči jim, naj množico posedejo, blagoslovi hlebe in jih deli učencem, učenci pa množici. Poskrbi tudi za koščke, ki so ostali.

Dragi bratje in sestre, prepričan sem, da Jezus tudi danes želi nasititi množico okrog nas. Okrog sebe zbira najprej svoje učence. Najbrž smo mi tisti, na katere računa. Ali opazimo lačno množico? Ali vemo, česa je lačna in kaj potrebuje? Ali smo pripravljeni dati na razpolago, kar imamo, da bi Jezus lahko naredil čudež pomnožitve in to množico nahranil?

Pa poglejmo vsa ta vprašanja nekoliko od bliže. Lačna množica – kje je, česa je lačna? Najprej mi prihaja na misel množica razbitih odnosov – ločenih ali pa poročenih, ki živijo le na pol skupaj; – množica ljudi na antidepresivih, ki ne vidi konca svoje stiske; – množica mladih, ki je že tako zabredla v odvisnost, da problema niti ne vidi več; – množica mladih parov, ki je stopila na skupno pot, pa ugotavlja, da se je dolgo slepila, kmalu po poroki pa že ne vidi svetle prihodnosti; – množica ljudi na robu družbe, brezdomci in socialno najbolj šibki, ki ne vidijo pred seboj nobene prihodnosti.

Množica v stiski je! Ali jo vidimo, prepoznamo? Zdi se, da se človekove oči navadijo na temo. In če so dolgo v temi, tema ni več tema, navadijo se polmraka in zadovoljijo z nejasnimi obrisi. Če pride človek iz teme v svetlobo pa oči začutijo bolečino. Mogoče smo zato raje v polmraku in ne razmišljamo kaj dosti o luči? Navadimo se tudi reči, saj ne moremo ničesar storiti: Je pač tako. Sami nedvomno ne moremo narediti veliko. Kakor učenci nimajo dovolj za pet tisoč glavo lačno množico, tako tudi mi ne za množico, ki nas obdaja. Kaj pa lahko storimo?

Potreben je razmislek in iskanje skupaj z Jezusom. Ta nas sprašuje, kaj naj storimo, da jo nahranimo. Hoče, da se ustavimo ob problemu lakote, ki nas obdaja in hoče, da razmišljamo. In že tu se najbrž zatakne. Ali se res hočemo ustaviti ob lačni množici? Če smo Jezusovi učenci, če hočemo hoditi z njim, potem je nemogoče iti mimo lačne množice. On ni tu le zaradi nas, tu je, da se sklanja k lačnim. Hoče naš razmislek. Hoče ga! Prvo torej, kar lahko damo in tudi moramo, je napor razmišljanja.

Ko bomo razmišljali, bo vedno bolj jasno, da imamo sami popolnoma premalo, a nekaj vendarle imamo. Razumevanje stiske – tu se nam bo verjetno hitro ustavilo, če bomo iskreni s seboj in bližnjim. O stiski drugega vemo zelo malo, zelo slabo razumemo, kje je drugi. A če je v nas volja, bo Bog tudi naše razumevanje blagoslavljal in množil. Potrebuje naše sodelovanje, našo iskreno majhnost – da priznamo, tu sta le dve ribi in pet hlebov, nič več. Ko se ustavljamo ob vsej lahkoti okrog nas, bom najbrž ugotovili, da smo tudi sami podhranjeni, da se sami hranimo s škodljivo hrano. Ugotovili bomo, da bi po pameti, ki jo imamo, lahko zapadli v iste stiske kot ljudje okrog nas, kajti tudi v naših glavah je marsikaj narobe postavljeno. Lahko bi že bili ločeni, odvisniki ipd. pa nas je obvaroval Bog. V podobnih situacijah, kot so brezdomci, bi bili že na istem. Tudi ta spoznanja je potrebno izročiti Bogu. Tudi iz teh lahko naredi hrano za lačno množico. Smo jih pripravljeni prinesti pred Gospoda in množico? Iz naše revščine bo naredil prvi čudež – naše spreobrnjenje. Iz nje bo zrasel drugi – več pravega sočutja in ljubezni. Prva dva sta gotova, tretji pa je najbrž v njegovih rokah zaradi vprašanja naše ponižnosti – nahranil bo veliko množico, če se zaradi tega ne bomo prevzeli.

V našem vsakdanjem življenju ni torej prav nič drugače, kot v evangeljskem odlomku. Jezus hodi med nami. Spodbuja nas, da hodimo z njim in ob njem bistrimo pogled na svet. Želi, da z njim razmišljamo in damo na voljo tiste skromne darove, ki jih imamo. Želi jih blagosloviti in pomnožiti: v naše veselje in v veselje ljudi okrog nas. Oklenimo se ga, zaupajmo mu, dajmo mu na razpolago sebe, on bo naredil vse ostalo.