Jezus nahrani pet tisoč mož
Potem se je Jezus prepeljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. On pa se je povzpel na goro in tam sedel s svojimi učenci. Blizu je bila pasha, judovski praznik. Ko je Jezus tedaj povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovoril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus je dejal: »Posedite ljudi.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož. Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.« Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. Ko so ljudje videli, da je storil znamenje, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.« Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro. Jn 6,1-15
Postaviti za kralja …
Jezus naredi čudovit čudež in ljudje ga želijo postaviti za kralja. Temu se izmakne tako, da se umakne na goro k molitvi. Pravzaprav je vse zelo logično. To zgodbo dobro poznamo. Nič novega. Pogled pa se mi je ustavil ob misli, da ljudje hočejo kralja. Ko so videli mogočen čudež, so pomislili: Ta je primeren. Jezus se s tem ne strinja, ker ve, da ni prišel delat velikih, ljudem všečnih in prijetnih stvari. Zato se pošteno umakne. Kam ljudstvo pripelje logika, ki jo ima v glavi? Na veliki petek se izkaže, da Jezus ne bo mogel delati velikih reči, ker je oblast proti njemu. Oblasti se noče na silo upreti, zato ga ta stisne v kot. Ko množica to vidi, spozna, da s takim kraljem ne bo nič. Oblasti ni kos, zato je bolje da dobijo nazaj nasilnega Baraba. Ta še vedno lahko naredi kaj velikega, od Jezusa na tak način nimajo kaj dosti pričakovati. Velikih del ne more ali pa noče delati. Takšnega kralja ne potrebujemo.
In če pomislimo naprej, tudi danes iščemo za pomembne funkcije bodisi za škofe bodisi za predsednike ljudi, ki so naredili velike in opazne stvari, ki so bili na pomembnih položajih in se znajo vrteti po vladnih palačah. Jezus se tudi danes umika na goro in moli. Kakšen kralj hoče biti in kaj želi, koga naj izbiramo na kraljevski položaj? Oz. zakaj ne prisega na kraljevanje v stilu, ki ga zahteva množica? Čudeži, ki bi se ponavljali, bi ljudi pokvarili in razvadili. Jezus je prišel ljudi učiti življenja. Od obilja ni mogoče živeti. Življenje je tudi trdo, naporno, težko. Ljubezen ni lahka, zahteva žrtve in služenje. Odnosi niso vedno prijetni, so tudi zoprni in zbujajo odpor. Čudeži in druge velike reči nam pri tem ne morejo pomagati. Torej, Jezusovo kraljevanje bo takšno, da bo ljudi učilo živeti. Jezus je zato najprej:
- kralj odpovedi. Kralj s križem in na križu. Uči nas, da moramo vsak dan vzeti nase svoj križ in hoditi za njim.
- kralj resnice. Resnica osvobaja, tudi če je težka. Laž je hudičeva, resnica je božja, pa četudi ne ugaja.
- kralj ponižnosti. Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, našli boste mir svojim dušam.
- kralj preprostosti. Bodite kakor otroci, kajti njih je nebeško kraljestvo. Zaupni do svojega Očeta, njemu predani.
Jezus kraljuje v preprostih odnosih z ljudmi. Tam je kralj. Blizu najmanjšemu človeku, sočuten in razumevajoč. Vidi stisko in se nanjo odzove ne glede na to, kaj bodo rekli drugi. Vidi ženo, ki trpi že leta in upa na ozdravljenje, vidi stotnika, ki mu zboli hči, ozdravlja hromega in to v soboto. Nazadnje naredi največji čudež, ko da sebe v jed in pravi: To delajte v moj spomin! S tem nas vabi: Tudi vi se dajte ljudem v hrano. Pri tem, dejansko največjem čudežu so ljudje odhajali, pri pomnožitvi kruha bi ga radi imeli za kralja!
Žal nas še vedno tepe zgrešena logika zgrešenih predstav o kralju. Hočemo mogočnega, imenitnega, vplivnega itd. Tako povsod izbiramo napuh in samozadostnost. Tako ostajamo v odnosih prazni, ker tudi sami hlepimo po priznanju in pomembnosti, pa četudi v najmanjših stvareh. Jezus nas vabi, da temeljito prevetrimo našo pamet in naše predstave. To kar je v očeh tega sveta veliko in mogočno, je v božjih očeh nič, kar pa ta svet prezira, je vredno velike pozornosti. Še enkrat, za Jezusa je velik tisti:
- ki je pripravljen v ljubezni nositi križ,
- ki križa ne nalaga drugim, ampak ga nosi za druge.
Velik je tisti:
- ki vedno govori resnico, pa naj ta ugaja ali ne,
- ki je za resnico pripravljen tudi trpeti,
- ki za resnico zastavi življenje.
Velik je tisti:
- ki priznava greh, sprejema odpuščanje in tudi drugim odpušča,
- ki se zaveda svoje majhnosti in v ponižnosti priznava, da je samo eden vsemogočen – Bog.
Velik je tisti:
- ki v preprostosti prepoznava v ljudeh svoje brate in sestre.
Bodimo raje takšni kralji, kot da iščemo vedno znova sebe in svojo pomembnost. Izbirajmo takšne kralje, da ne bomo izbirali narobe in v odločilnem trenutku zavrnili Kristusa in izbrali Baraba.
Sinoči sem se vrnila iz duhovnih vaj. V teh dneh sem prebirala tudi knjigo Neala Lozana – Osvobojen. V njej sem naletela na tole preprosto pripoved, uglašeno na zgornji evangelij. Nagovorila me je in vam jo z veseljem posredujem:
»Dan za dnem je mlad deček med množico sledil Jezusu. Vedno se je znal prebiti v ospredje. V Jezusovih očeh je videl ljubezen, ko se je dotikal ljudi in jih ozdravljal. Upal je, da se bo Jezus nekega dne dotaknil tudi njega. Rad je poslušal zgodbe, ki jih je pripovedoval Jezus. Ob njem se je počutil varnega in svobodnega. Mislil si je: »Ko bom velik, bom kakor Jezus.« Opazil je, da so učenci različni. Še posebej mu je bil všeč Andrej, ki je bil bolj molčeč kakor drugi, a vedno pozoren do Jezusa in njegovih potreb. Predstavljal si je, da je tudi sam eden izmed Jezusovih učencev, prav kakor Andrej.
Nekega popoldneva se je množica zbrala na pobočju hriba, da bi poslušala Jezusa. Deček je stekel naprej. Pritekel je ravno pravi čas, da je videl, kako se Jezus razgleduje po ljudeh. Slišal ga je, kako je rekel Filipu: »Kje bomo kupili kruha za vso to množico?« (Jn 6,5) Filip je zmedeno odgovoril: »Za dvesto denarijev kruha bi jim ne bilo zadosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« (Jn 6,7) Deček še nikoli ni slišal učenca tako odgovoriti Jezusu. Ta se je tiho usedel na tla in čakal. Učenci so počasi stopili nazaj, deček pa je pozorno opazoval Učenika: če je tako tiho se bo verjetno zgodilo nekaj pomembnega.
V tišini je deček premišljeval. Daj to Jezusu. Srce mu je bilo. Daj to Jezusu. Vse, kar imam, je pet ječmenovih hledov in dve ribi. Daj to Jezusu. On ne potrebuje moje hrane, kaj bi to pomagalo? Daj to Jezusu.
»Oprostite, gospod Andrej, jaz imam nekaj hrane in bi jo rad dal Jezusu.« Andrej ga je pogledal in ga povabil, naj pride z njim. Skupaj sta šla k Jezusu, bližje kakor je deček kadarkoli lahko prišel. Čutil je strah in razburjenje. »Nekateri mislijo, da je to Mesija...« Njegove misli je prekinil Jezusov pogled. Andrej je spregovoril: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« (Jn 6,9) Jezus se je dečku nasmehnil, kakor da je čakal le nanj, kakor da so njegovi hlebčki in dve ribi najlepše darilo, ki bi ga lahko kdo prejel. Jezus in deček sta se usedla ter se ozrla na tisoče ljudi. Nekateri so se prerivali in suvali. Nekateri so se zdeli negotovi, kakor da bi imeli s seboj dolg seznam življenjskih ran, in so upali, da ne bodo spet razočarani. Drugi so vznemirjeno zatrjevali: »Ta mora biti pravi.« Ko je deček pogledal na ljudi z Jezusom, je začutil globok mir. Nekaj je bilo drugače. Ljudje so bili videti tako lepi.
Jezus je tedaj vzel dečkov obed, se zahvalil Bogu zanj in ga razdelil množici pet tisoč ljudi. Deček je začel jokati, čeprav ni vedel zakaj. Pozneje v življenju, ko je v srcu doživel Jezusovo sočutje, je razumel pomen tistih solz. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem, naj poberejo koščke, ki so ostali. »Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli.« (Jn 6, 12-13) Jezus je nasitil vse. S svojo močjo je preobrazil dečkov borni, a velikodušni dar.
Ta deček je imel nekaj kruha, ki ga je Bog uporabil, ko ga je izročil Jezusu. Morda čutiš, da ti Bog ni dal veliko, da imaš komaj za svoje preživljanje. Dal pa ti je dovolj ljubezni v srce, da bi lahko želel deliti svoj dar z drugimi. Če daš svoje »hlebčke in ribi« Jezusu, kaj misliš, kaj lahko stori z njimi? Na kratko, preobrazil jih bo za pospeševanje svojega kraljestva. On more in bo preobrazil naše skromne darove – tudi kraste naših bolečih ran – v večje sočutje do drugih.«