Jezus nasiti pet tisoč mož

Ko je Jezus to slišal, se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase. Množice pa so to izvedele in šle iz mest peš za njim. Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike. Ko se je zvečerilo, so stopili k njemu učenci in rekli: »Samoten je ta kraj in ura je že pozna; odpústi množice, da gredo v vasi in si kupijo hrano.« Jezus pa jim je rekel: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Rekli so mu: »Tukaj imamo samo pet hlebov in dve ribi.« Dejal jim je: »Prinesite mi jih sem!« In velel je ljudem, naj sedejo po travi, vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, blagoslovil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili ter pobrali koščke, ki so ostali, dvanajst polnih košar. Teh pa, ki so jedli, je bilo okrog pet tisoč mož, brez žená in otrok. Mt 14,13-21

Graditi Cerkev

Poglejmo odlomek iz perspektive, ki še ne vidi čudežnega konca. Učenci so utrujeni, prav tako Jezus. Radi bi s svojim učiteljem v miru pojedli, Jezus pa si zagotovo želi biti sam, saj se je zato umaknil. A Gospodu želje ne zameglijo pogleda in potreb ljudi okrog njega. Učenci vidijo rešitev v tem, da pošljejo ljudi domov, Jezus pa se čuti zanje odgovoren. V to odgovornost potegne tudi apostole.

Zanimivo da apostoli ne protestirajo. Ni videti, da so se že uspeli najesti. Še preden jedo sami, svojo hrano prinesejo pred Jezusa. Ta jih povabi, naj nasitijo množico. Učenci bi lahko rekli: Gospod, tega ti ne moremo dati, to je komaj za nas. A kot vidimo brez protesta izročijo, kar imajo. Zdi se podobno kot sta učenca na poti v Emavs izročila tujcu svoj kruh, da jima ga je lomil. Učenci tvegajo. Ne pozabimo, še vedno ne vedo, ali bo zanje kaj ostalo ali ne. In očitno delijo najprej množici, potem šele pridejo na vrsto oni. Pomislimo, kako so se morali počutiti! Do zadnjega niso videli, ali bo za vse dovolj! In vendar delijo.

Gotovo se v doživljanju učencev skriva še marsikaj, a skušajmo se danes zazreti v dobro, ki so ga pokazali in poglejmo, k čemu nas vabijo. V njih lahko najdemo:

• -          najprej odprtost za Jezusov namig, naj ne odpošljejo množice,
• -          pripravljenost, da to, kar imajo, delijo z vsemi okrog njih,
• -          sposobni so tvegati in zase poskrbijo čisto na koncu,
• -          ob vsem ne začutimo krivice, ampak navdušenje, da je od vsega še dosti ostalo.

Česa se ob tem odlomku lahko naučimo? Ob poslušanju Božje besede so učenci brez težav z množico. Ko pa ljudje postanejo lačni in varnega prostora Jezusovega oznanjevanja ni več, bi se radi poskrili. Mislim, da vsi doživljamo trenutke varnega občestva. Nedeljska sveta maša, za nekatere ta ali ona skupina, ta ali oni dogodek. Ko je to končano, pa vsi padamo v prostor tveganja. Takrat kot učenci pogosto rečemo Bogu: Odpusti to množico. Mislimo si: Še sami zase nimamo dovolj povezanosti, pomembnosti, varnosti itd. Saj nismo gotovi, kako naj živimo, kam naj gremo. Najbrž pogosto ostajamo zaprti vase, Jezus pa hoče, da besede oznanila takoj udejanjimo. Dogodek pomnožitve je pravzaprav podoba prve Cerkve. Oznanilo učenci potrdijo z dejanji in ustvarja se živo občestvo. In prav tu se nam danes zatakne. V Cerkvi nas duši lagodje, skrb zase, pomembnost in tekmovalnost, privilegiji in koristi. Manjka nam poguma in zavesti, da bomo največ dobili, če bomo delili. Učenci so se, potem ko so tvegali deliti hrano drugim, nasitili bolj kot bi se sicer. Tudi njim je potem ostajalo, da so lahko napolnili dvanajst košar.

Dragi bratje in sestre, vsak je gotovo že kaj dobil. Jezus želi, da vsak zase in skupaj poskrbimo, da drugi ostane, da ne odide in se ne izgubi! Naj nas nikoli ne vodijo napuh, prezir, tekmovalnost, ugodje, ampak vedno skrb za drugega: lačen je, noč je in nima se kje nasititi. Noč bo lahko predolga, da bi mogel zaživeti besedo, ki jo je prejel. Lahko mu ob Jezusu ponudimo zavetje, lahko skupaj počakamo do jutra, potem pa bo že Bog pokazal, kako naprej. Bodimo ustvarjalni, le skupaj, povezani med seboj in z Bogom, lahko gradimo Njegovo Cerkev.