Pot
Kakšen je Jezus, ko pravi, da je on sam pot, to je bilo pri razmišljanju o eni od treh podob najtežje.
»On je ozka in strma pot, ki pelje v življenje«, je bila prva asociacija. Torej je kakor planinec, ki se vzpenja mimo ozkih in strmih pečin na vrh gore. Poudarjene so: njegva moč, elan, zavzetost in trdnost, bojevitost in odločenost, da pride do cilja za vsako ceno. Ko se je tako na koncu izrisovala podoba in je bila dokončana, je nastal lik pravega borca.
Hm, to bi bil lahko socialistični kip borca za svobodo! Podoba mnogih revolucionarnih spomenikov. Pa je Jezus res takšen? Je on takšna pot? Ne, nekaj tu ne drži. Jezus je že bil na vrhu gore, še več, prišel je iz nebeških višav in se spustil na zemljo. Prevzel je podobo hlapca in se ni oklepal svoje mogočnosti. Postal nam je podoben v vsem, razen v grehu. Šel je vse do predpekla in se celo prepustil smrti, in Očetovi volji, ki ga je potem po Svetem Duhu obudil od mrtvih.
- - ne vzpenja, ampak spušča,
- - ni močan, ampak je šibak,
- - ni borec, ampak krhki prijatelj,
- - ni zmagovalec, ampak sopotnik.
Jezus je pot, ki se spušča. Jaz jo doživljam takole:
Bolj, ko si želim iti naprej po tej poti, bolj se mi zdi, da sem vedno nižje, vedno bolj nesposobna in bedna. Na trenutke se mi zdi, da imam manj kot nekdo, ki se niti ne trudi. V nekem trenutku pa me vendar Bog vzdigne do "nebes", da začutim lepoto odnosa, ljubezni in da je to tisto, kamor želim priti, kamor želim iti naprej. Počutim se močna in upam tvegati. Potem pa me spet vrže ob tla in mi vse vzame. Kot da ne ostane nič od tistih nebes in sama ne verjamem več v lepo v sebi. In spet sem pred odločitvijo, ali hočem naprej.
On vse da in vse vzame. Te dvigne in vrže ob tla. Težko je sprejeti (ostati majhen, realen), ko ti vse da in težko je sprejeti (ohraniti vero v lepo), ko ti vse vzame. Vztrajati v dobrem v enem ali drugem obdobju, je napor, je pot, po kateri, mislim da me vabi Jezus.
"Ne bojte se! Široko odprite vrata Kristusu!" (papež Janez Pavel II.)