Sam sem se kar nekaj ustavljal ta teden o Trdi besedi. V teh tednih se z srečujemo z družbo hčerkinih prijateljic, za katere menimo, da njih vzgojani ni ravno na ustrezni ravni. Manjkajo pozdravi in podobne stvari. Se večkrat sprašujemo, če smo mi tisti, ki moramo še druge otroke vzgajati. Vidimo, da se potem oblika vzgoje prenaša tudi na naše otroke. Vidimo, da bo potrebno ubesediti tudi naša mnenja glede vzgoje na druge otroke, ki so pri nas na obisku. V tem tednu sem že malo dal vedeti, da ob videnju s sočlovekom, je potrebno pozdraviti. V tem tednu sem doživljal, kako lahko tuj otrok prde v hišo in se brez kakršnega koli vprašanja znajde na sredi dnevne sobe in zavija v kuhinjo. Kam smo prišli? Tukaj sem moral sam povedati, kako se je potrebno obnašati in sprejemati logiko družine, pri kateri si na obisku. Rabimo veliko trde besede, da lhko stvari premikamo naprej.

Pridiga me je najprej spomnila na nekaj let nazaj, ko sva ocitala drugim vse sorte stvari, ker naju je jezilo, da morava spremeniti sebe, in na ljudi, ki so zaradi najinega obnasanja tiho trpeli in molili. To mi ostaja kot zelo mocno pricevanje, ki me vedno znova gane in vzbuja zeljo po posnemanju. Od te izkusnje naprej mi postaja ta logika vedno bolj domaca v vsakdanjih odnosih. Pomaga mi izkoreninjati izsiljevanje, jezo, norenje, nasilje; uci pa me premagovanja in ljubezni. Tako lahko recem, da so njegove besede resnicno besede zivljenja.

Vedno doslej sem mislil, da je Jezusova beseda res trda, težka, a če pogledam, kaj pravi, ne vem, če to res drži.

Večkrat, ko sem slišala ta evangelij, sem se v sebi strinjala, da je Jezusova beseda res trda in težka. Vidim, da postane tudi beseda bližnjega težka in trda, ko me opominja, naj spremenim to in ono... 

Mi da pa misliti, ko Peter razlagaš, da ni tako. Težka je, ko se je treba matrat, da kaj spremeniš, trda je, ko ne gre tako hitro na boljše, kot bi si želeli. Ni problem tisti, ki me opominja, ampak jaz, ki se ne borim.

Pomagaj mi prosim Gospod, da bom zmogla nosit težo svojih dejan in trdo delat, da se bo kaj spremenilo.

Če se nam zdi Jezusova beseda trda in jo je težko poslušati, so pa svetniki tisti, ki nam kažejo, kako je ta beseda lepa, nežna, blaga, ko je uresničena v našem vsakdanjem življenju. Tudi mene je zelo nagovoril zgled zdravnika sv. Jožefa Moscatija, ko sem si med lanskim dopustom ogledala film o njegovem življenju. Samo ljubezen, ki gre skozi veliko noč, rodi sadove. Kako je »trdota« (izgorevanje za druge), ki so jo očitali Moscatiju, počasi, a vztrajno mehčala resnično trdoto v srcih tistih, ki so ga obsojali…

Jezus, daj mi razumeti, da vsakič, ko se mi zdi, da je tvoja Beseda trda, to samo pomeni, da je še vedno pretrda, preveč zbita, zemlja mojega srca in zato v svoje brazde ne more sprejeti rodovitnosti semena tvoje Besede.

"Kaj je pravzaprav ta trda in težka beseda. Pričakovali bi, da je nekaj narobe s tistim, ki jo izreka. A če pogledamo pri Jezusu, podobno pri Moscatiju, sta bila oba popolnoma nedolžna. Oba sta živela za druge, se razdajala, deležna pa sta bila očitkov. Zakaj? Če priznam, da je nekdo zame umrl, ne morem biti več ravnodušen. Če se nekdo razdaja zame, me s tem brez besed spodbuja, da naredim isto. Posledice tako lepe drže, so pravzaprav logične. Če se ne odločimo slediti takemu zgledu, je najlažje drugemu očitati."

Tudi sama poznam jezo, ki jo drugi prebuja v meni samo zato, ker me s svojim zgledom vzpodbuja, da bi se odrekla egoizmu in živela za drugega. Kako res je, da ob svetlih zgledih ne moremo ostati ravnodušni, v vsakem primeru nas izzivajo, vprašanje je le, kako bomo na ta izziv odgovorili. Posnemanje pomeni odločitev za napor v odpovedovanju samemu sebi in če nam je ta napor odveč, res ne gre drugače, kot da drugega naredimo za krivega do take mere, da nas njegova dobrota ne vznemirja več. Verjetno pa nas dobrota nekje v globini vedno izziva in tako je boj proti dobremu v trdem srcu tako krut in neizprosen.

Ob tej pridigi sem se spomnila ne pridigo ene preteklih nedelj, kjer Peter razmišljaš, kateri je greh proti Svetemu Duhu, ki ne bo odpuščen:"Za pismouke je torej vse sporno, nič ne teče po ustaljenih navadah. Ker je toliko motečih dejavnikov, vmes pa še gora zavisti in ljubosumja, je vse skupaj najlažje pripisati hudemu duhu. Njihov pogled se ustavi na problematičnih točkah in ne vidijo več dobrega. Tako pismouki sprevržejo vse dobro, ne vidijo ne Jezusove ljubezni, ne zavzetosti, ne množice čudežev, kaj šele učenje o božjem kraljestvu. Ogroženost in strah pred novim jih zaslepita, da ne vidijo nič dobrega več oz. dobremu rečejo slabo. Jezus ta preobrat iz dobrega v slabo imenuje preklinjanje Svetega Duha, greh ki ne bo odpuščen."

Ne vem, če razumem prav, a zdi se mi, da se prav to dogaja v nas, če nočemo sprejeti in posnemati drugega v ljubezni. Vse, kar dobrega počne, začnemo čudno spreobračati in navsezadnje dobro označimo za zlo, vse le zato, da bi sami imeli mir in nas ljubezen ne bi izzivala. Ko se mi začne to dogajati se moram čimprej ustaviti, si priznati lenobo in lasten greh ter se odločiti za ljubezen, sicer gre vse samo v napačno smer, smer prezira in laži.
Gospod, pomagaj nam premagovati lastni egoizem in slediti zgledom v ljubezni!

Mene pri božji besedi nagovarja predvsem to, da brez določitve za Jezusa in vere, da je to, k čemur me spodbuja, zame dobro, avtomatsko padem na drugo stran - v očitanje in izmikanje. V bistvu si na eni ali drugi strani - ali Jezusa vzameš zares in se stalno spreobračaš, si hvaležen za vso ljubezen, ki ti jo daje in trpiš, sprejemaš tudi očitke drugih ali pa si na dugi strani in Jezusa avtomatsko zavračaš, mu očitaš in vse, k čemur te spodbuja doživljaš kot očitek in napad.