Ozka vrata

Ko je učil na poti v Jeruzalem, je šel skozi mesta in vasi. Tedaj mu je nekdo rekel: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« On pa jim je dejal: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem, od kod ste.‹ Tedaj mu boste začeli govoriti: ›Pred teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹ toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!‹ Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. Prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.« Lk 13,22-30

Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli

Preseneča me Jezusov odgovor na vprašanje, ali je malo teh, ki se bodo rešili? Kot smo slišali, pravi Jezus: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. In pojasni, da bodo mnogi, ki bodo želeli vstopiti, slišali odgovor: ›Ne vem, od kod ste.‹ Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!‹ V Matejevem evangeliju pa se odgovor glasi: ›Nikoli vas nisem poznal. Pojdite proč od mene, kateri ravnate nepostavno!‹ Mar ni presenetljivo, da bodo med zavrženimi tudi tisti, ki so si tudi v življenju želeli vstopiti v božje kraljestvo. Jezus v priliki odgovarja, da bo glavna težava v tem, da takih kralj niti poznal ne bo. Druga težava pa bo pravično ali krivično ravnanje oz. po Matejevem evangeliju, ravnanje v skladu s postavo ali pa nepostavno ravnanje. Ob tem se sprašujem dvoje: 1. Kako to, da nas ne bo poznal, če pa smo ga mi poznali? in 2. Kaj Jezus pravzaprav misli s pojmom krivično ali nepostavno ravnanje?

Prilika o sodbi časov nam mogoče ponuja odgovor, po čem lahko presojamo, ali resnično poznamo Jezusa ali ne in ali nas bo lahko prepoznal ali ne; ter ali delamo krivico ali ne. Kajti tistim, o katerih govori Jezus v priliki, očitno ni jasno, da so si v življenju prislužili zavrženost ali sprejetost. Ta nejasnost ostaja tudi  v priliki o sodbi časov. Poglejmo, kako se glasi:  Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.‹ Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili …

Torej je tudi v tej priliki jasno dvoje: Nihče ni vedel, kdaj si je prislužil odrešenje niti kdaj pogubljenje. Kakor refren se ponavlja: Kdaj smo te videli … Videti, je torej ključ, da bi lahko prav delali. Kajti če ne vidimo, tvegamo, da delamo narobe. Kaj pa je krivica oz. nepostavnost? V priliki o sodbi pove Jezus, kaj je krivica: Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti,… Poznati Jezusa, pomeni prepoznati stisko in odgovoriti nanjo. Delati krivico, pa pomeni ne prepoznati in ne odgovoriti.

Temelj našega življenja naj bi bil torej prepoznavanje stisk, videti drugega in odgovoriti na njegovo stisko. Ko bomo prepoznavali, videli in odgovarjali, bomo srečevali Kristusa. Ko sem pred več kot 25 leti prišel k lazaristom, kjer je geslo družbe: Poslal me je oznanjat blagovest ubogim, se je večkrat razvnela debata o tem, kdo so ubogi. Močno mi je ostal v spominu odgovor enega izmed vodilnih sobratov, ki je rekel: Nehajmo že govoriti o ubogih, če jih ne uspemo prepoznati. In zdi se, da smo resnično nehali govoriti o ubogih in tako pokrili vsak nemir. Tako je pogosto z našim krščanskim življenjem. Sam prepoznavam naslednje. Vztrajno iskanje, kdo so ubogi, me je pripeljalo, da smo ubogi prav vsi. Ubogi smo, ker smo ranjeni, ubogi smo, ker iz ran ravnamo nesvobodno, ubogi smo, ker se bojimo prepoznati sami sebe in pogosto zato križamo nedolžnega. Prepričan sem, da ne bomo nikoli predobro poznali ne svoje ne tuje ranjenosti in stiske. Nikoli ne bomo dovolj dobro odgovorili ne na eno ne na drugo.

Učiti se prepoznavati stisko in odgovarjati nanjo sta dva temeljna elementa hoje skozi ozka vrata do odrešenja. Ko bomo lahko rekli, poznam stisko drugega, vem kaj je in poskušal sem se mu na vse načine približati, takrat imamo upanje, da bomo slišali Gospoda: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta!