Izročilo starih

Okrog njega so se zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, in videli so, da nekaj njegovih učencev jé z obredno nečistimi, to je neumitimi rokami. Farizeji in vsi Judje se namreč držijo izročila starešin in ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok. Tudi ničesar s trga ne jedo, če se prej ne umijejo. In še mnogo drugega se držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce. Zato so ga farizeji in pismouki vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« Odgovoril jim je: »Prerok Izaija je dobro prerokoval o vas hinavcih, kakor je pisano:

To ljudstvo me časti z ustnicami,

a njihovo srce je daleč od mene.

Toda zaman mi izkazujejo čast,

ker kot nauke učijo človeške zapovedi.

Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.«

In spet je poklical k sebi množico in ji govoril: »Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka.«

Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.« Mr 7,1-8.14-15.21-23

To ljudstvo me časti z ustnicami,

a njihovo srce je daleč od mene.

Jezusa boli drža farizejev, ki je kot neprebojni jopič za vsako sočutno besedo. Ujeti so v lepo vedenje in hkrati prazni, brez ljubezni in zato tudi brez življenja. Ob tem evangeliju sem se spomnil na tri misli papeža Frančiška, ki jih razumem kot pojasnilo Jezusovih besed in vodilo za preseganje farizejske drže. Prva misel je o lepem vedenju:

Lepo vzgojena oseba prosi za dovoljenje, se zahvali in se opraviči, ko naredi napako. Lepo vedenje je zelo pomembno. Sveti Frančišek Saleški pravi, da je lepo vedenje že 'polovica svetosti'. Vendar pa v zgodovini poznamo tudi formalizem lepih manir, ki lahko postane maska, za katero se skriva suhota duha in nezanimanje za drugega. Pravimo: 'Za mnogimi lepimi manirami, se skrivajo slabe navade.' Pred tem ni varna niti religija. Hudič, ki je skušal Jezusa, razkazuje lepo olikanost, ja pravi gospod, kavalir, citira iz svetih spisov kot teolog.  Njegovo obnašanje se zdi spodobno, a njegov namen je odvrniti od resnice o Božji ljubezni. Mi pa razumemo lepo vedenje v pristnem pomenu, ko je slog dobrih odnosov trdno ukoreninjen v ljubezni do dobrega in spoštovanju do drugega. Družina živi iz te ljubeznivosti 'imeti se radi'. (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 13.5.2015) Papež med katehezo o treh ključnih besedah v družini

Se imamo res radi ali se le delamo? Ali naši odnosi temeljijo na ljubezni in spoštovanju ali na tem, da bi izpadli lepi.

Formalizem se nas drži tudi v odnosu do Boga. Papež nas od formalizma spodbuja k zavesti o ljubečem Bogu:

Toda, ali imamo Gospoda tudi vsaj nekoliko radi? Nas misel na Boga gane, čudi, razneži?  Uspemo misliti na Boga kot na ljubkovanje…, od katerega nas ne more ločiti nič, niti smrt? Ali pa mislimo nanj le kot na mogočno Bitje, Vsemogočnega, ki je vse stvari ustvaril, Sodnika, ki nadzoruje vsako dejanje?

Vse to je seveda res. Toda samo kadar je Bog ljubeča pozornost vseh naših pozornosti, takrat se počutimo srečne, pa tudi nekoliko v zadregi, kajti On misli na nas in nas predvsem ljubi! Kaj ni to presunljivo? Ni presunljivo, da nas Bog ljubkuje z očetovsko ljubeznijo? To je lepo, saj bi se nam Bog lahko dal spoznati preprosto kot vrhovno Bitje. Lahko bi le dal svoje zapovedi in nato čakal na rezultate. A Bog je nasprotno naredil neskončno več od tega. Spremlja nas na poti življenja, varuje nas, ljubi nas. (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 26.8.2015) Papež med katehezo o duhu molitve, ki je del življenja v družini

Imamo Boga zares radi in ga doživljamo kot tistega, ki nas ljubkuje z očetovsko ljubeznijo? Potem niti molitev niti maša najbrž ne bosta problem.

In nazadnje, naša ljubezen tako do Boga kot do bližnjega bo pristna, če bo vsebovala dvoje:

»Sta dva kriterija, ki nam pomagata razlikovati med pravo in nepravo ljubeznijo. Prvi je dejstvo, da je ljubezen bolj v dejanjih kot pa v besedah. Prava ljubezen ni tista iz telenovel, ni fantazija, niso zgodbe, zaradi katerih nam nekoliko močneje utripa srce. Prava ljubezen je v konkretnih dejanjih. Jezus je svoje opomnil, da v Božje kraljestvo ne bodo prišli tisti, ki pravijo 'Gospod, Gospod!', temveč tisti, ki izpolnjujejo voljo njegovega Očeta, ki se držijo njegovih zapovedi. To pomeni, da je ljubezen konkretna, da je v dejanjih. Je stanovitna in ni le preprosto navdušenje. Večkrat je tudi boleča. Pomislimo na Jezusovo ljubezen, ko je nesel križ. (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 7.5.2015) Papež med sveto mašo: Prava ljubezen je konkretna in komunicira

Ali je naša ljubezen konkretna v dejanjih, tako do Boga kot do ljudi, je stanovitna in sprejema tudi križ?

Troje torej:

• -          lepe manire naj vodi ljubezen do bližnjega in spoštovanje do drugega,
• -          odnos do Boga naj preveva zavest, da nas on ljubkuje kot Očka svoje otroke,
• -          ljubezen pa naj bo konkretna, stanovitna in v sprejemanju križa.

Potem bodo naše ustnice prepevale tisto, kar bo čutilo srce.