Zadnje čase odkrivam, kako zelo smo pozabili na evangelij in to kar nas uči. Tako kot praviš v svoji pridigi, Peter, delamo se, kakor da greha več ni, kakor, da je vse enako dobro in vse enako prav, sami sebe postavljamo na mesto Boga.

Pri sebi pa opažam, kako težko slišim opomin drugega, kako težko ga sprejmem in v povezavi s tem, kako težko, tudi sama opomnim. Jezus pa ni prišel, da bi nam povedal, da je njegova pot lahka. Torej, če mu hočem slediti, moram izbrati težjo pot - sprejeti opomin, priznati, da grešimo in ljubeče opominjati druge, da bi lahko bili med seboj bratje in sestre.

Na misel mi tudi prihaja; A ne vsi hrepenimo po domu? Po tem, da bi si bili med seboj bratje in sestre? Koliko pa se potrudimo, da bi ta dom res ustvarjali? Kakor praviš: "... le če bomo šli v Njegovo smer, bomo postajali med seboj resnični bratje in sestre." 

Gospod, pomagaj nam, da bi bili med seboj povezani; povezani v kateri koli prošnji. Hvala ti, ker si takrat z nami.

“Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,‹ če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver, ki je v očesu tvojega brata.” (Lk 6, 41-42)

Ta evangeljski odlomek smo poslušali pri današnji sv. maši in se mi je takoj povezal z nedeljskim. Se mi zdi, da skupaj tvorita neko celoto Jezusovega nauka o bratskem opominjevanju. Imeti čist pogled na svojega brata, sestro – to je predpogoj vsakega bratskega opominjevanja. Da tega velikokrat nimamo, pokaže prav način, kako se lotimo opominjevanja. Ravno na glavo postavimo vrstni red, ki ga je določil naš Učenik. Začeti bi morali na štiri oči, če to ne zaleže, poklicati še kakšno pričo, če pa tudi to ne pomaga, je treba stvar razčistiti pred skupnostjo. Mi pa najprej oznanimo skupnosti, kako se je nekdo pregrešil proti nam, kako nas je prizadel…, potem hitro najdemo nekaj zaveznikov, ki se vsi strinjajo, da se nam je zgodila krivica in ko smo se prepričali, da imamo dovolj “zaščiten hrbet”, se spravimo nad brata in ga “nakurimo” in v obrambo še pristavimo, da ni prizadel samo nas, ampak tudi vso skupnost in da itak vsi vemo, kakšen je… Če se po takšnem “bratskem opominu” kdo spreobrne, se najverjetneje ne zaradi našega opomina, ampak zaradi kakšne posebne božje milosti, ki ga obvaruje, da se po takem ponižanju do kraja ne pogrezne v blato.

Peter, hvala za pridigo! Zelo me je nagovorila in jo bom gotovo še večkrat prebrala. V njej mi posebej odmevajo tele vrstice: »Evangelij je sodoben, je aktualen, a kaže v drugo smer, kot kaže ta svet. Sili nas v priznanje, da je greh in je krepost. Merilo za greh je Bog. Kjer ni Boga, ni greha. Ne slepimo se, da ni greha zato, ker smo tako v redu. Ne, če ne priznamo greha, je to zato, ker ne priznamo Boga. Merilo za greh nisem jaz, ne ti, ampak Evangelij. Živa božja beseda, ki nas vabi k ljubezni in resnici.« Ja, merilo za greh nisem ne jaz ne ti in tudi merilo za opomin ne smem bit ne jaz ne ti, ampak Bog. Precej tesen odnos z Njim je treba zaživet, da lahko vsaj približno jasno presodim ali bom opomnila nekoga zato, ker je prizadel mene, ali zato, ker je v resnici poteptal Resnico in Ljubezen.

Gospod, pomagaj mi odstraniti najprej bruno iz mojega očesa, da bom potem bolje videla to, kar mislim, da je iver v očesu teh, ki so ob meni!

Pozdravljeni,

ob tej pridigi mi je jasno, kako se gradi Božje kraljestvo: stalno iščem  resnico ob živi ljubezni do Boga in bližnjega, pri tem pa grehi sami "ven skačejo" iz tega sistema gradnje. Problem pa je, da greh ni več jasen.

A včasih pa je bil jasen? Naj popestrim s tremi tetkami, vse so resnične osebe, ena izmed njih je moja mama.

Ena stara tetka pri 90. letih  se silno boji umret, ker se boji Boga, ker je vse življenje nagajala staršem.

Druga stara tetka (sedaj že 3 tedne pokojna) je naredila samomor, ker niso ravnali po njenih egoističnih zahtevah, vse življenje je bila aktivistka (gasilska, Rdeči križ).

Tretja tetka, 83 let,  slabo sliši in samo komandira, kaj je potrebno naredit zanjo, ker sama ne zmore več, včasih pa je lahko.

Ne morem verjet, da je bilo vrednotenje greha pred 70 leti, ko so bile te tetke dojemljive za vso okolico, kaj boljše, ali drugače: da je bilo splošno spoznanje o tem, kaj je greh, bolj jasno in da je bila pot odpravljanja greha bolj utečena (neposredno opominjanje, opomin s pomočjo brata in sporočilo Cerkvi). Po moje je bilo slabše, ker je v odnosih veljala premoč enega nad drugim (starši nad otroki, moški nad žensko, tast in tašča nad snaho ali zetom, učitelji nad učenci) in  medsebojno spoštovanje v enakopravnem odnosu je bilo redko. Brez tega pa opominjanja ne more biti. Ali more žena svariti moža, če ji ta da vedeti, da je premalo "prinesla k hiši" in naj bo kar tiho, ali pa otroci starše, če niso nič prinesli h kruhu in, ko bodo, bodo pa govorili...

Torej, ne prej, ne sedaj, se resnici ne godi bolje kot se grehu. Za greh so bili in so še idealni pogoji za širjenje.

Kakor si zapisal, Peter: " "Priznavati greh in iskati krepost. Sprejemati opomine in svariti.  Biti pripravljen pričati za resnico. Narediti vse, da se ustvari živo občestvo resnice in ljubezni. "

Pojdimo!