Odpoved vsemu

Z njim so potovale velike množice. Obrnil se je in jim rekel: »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec. Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga dokonča? Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati in bi govorili: ›Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.‹ Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči? Če se ne more, pošlje poslanstvo, ko je oni še daleč, in sprašuje, kakšni so pogoji za mir. Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.« Lk 14,25-33

'Obvezni stroški' za srečo

Zdi se, da današnji evangelij posebej za starše ni ravno navdušujoč. Saj smo slišali, da Jezus pravi, da ni mogoče iti za njim, če ne sovražimo oz. zavračamo svojih staršev. Kako naj si starši predstavljate začetek šolskega leta s takšno božjo spodbudo? Kako boste vzgajali otroke, če naj bi vas ti sovražili oz. zavračali? A Bog mora videti za tem naročilom nekaj globljega! K čemu nas dejansko vabi, ko govori o sovraštvu oz. zavračanju, lahko spoznamo ob pogledu na Jezusov odnos do svoje matere. Kdaj je on zavrnil svojo mater? Že kot dvanajstletni deček, ko sta ga starša po treh dneh iskanja našla v templju, jima je rekel: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2,49). Kasneje pa ji v Kani Galilejski reče: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« (Jn 2,4).

Zavračanje staršev in svojih najbližjih Jezus torej razume kot nujo, kadar ti pozabijo na božjo voljo, na božji načrt, ki je višji od vseh naših predstav in želja. Marija pri tako grobi zavrnitvi ni protestirala, ampak je vse besede svojega sina skrbno ohranila in jih premišljevala v svojem srcu. Takšna drža zahteva ogromno notranje moči, sprejemanja križa in vaje v odpovedovanju. To pa Jezus predstavlja kot temeljni princip hoje za njim. Odpoved je tako temeljna, kot je temeljno imeti dovolj sredstev za zidanje stolpa ali dovolj vojakov za bitko proti sovražniku.

Kaj pomeni odpovedovanje in hoja za Jezusom smo spoznavali tudi na letošnjem oratoriju ob likih Ostržka in Izgubljenega sina. Naj nam ta pomagata še enkrat osvetliti pot preproste odpovedi in hoje za edinim pravim Učiteljem. Poglejmo samo prve tri dele zgodbe o Ostržku:

Ostržek si želi svobode in verjame, da jo lahko zaživi brez vsake odgovornosti. Tako spravi svojega očeta Pepeta celo v zapor. Ostržek doživlja, da svoboda ni tako preprosta. Saj je do večera lahko počel, kar je hotel, ker ni bilo Pepeta, a zapletlo se je, ko je postal lačen.  

Ko se oče vrne iz zapora, mu prinese sladko sadje. V Ostržku se prebudi želja, da bi iz sebe nekaj naredil. Oče proda svojo suknjo, da mu lahko da denar za učbenik, Ostržeka pa namesto v šolo zavije gledališče, kjer zapravi denar. Zabava bi ga skoraj stala življenje.

Lutkar se Ostržka usmili, da mu denar, s katerim naj kupi očetu suknjo, sebi pa učbenik. A prebrisana lisjak in mačkon ga prepričata, da bo denar hitro pomnožil, če ga zakoplje na njivi. Seveda ga tako pokvarjenca okradeta, on pa ostane brez vsega. Sanje o izrednem bogastvu in moči se razblinijo v prah.

Ob Ostržku vidimo, kako težko se je odpovedovati lažnim predstavam o svobodi, zabavi in moči. Pa vendar je pot do sreče, na katero nas vabi Jezus tesno povezana prav s tem. Nedvomno si vsi želimo brezmejne svobode, a bi do nje radi prišli po bližnjicah tega sveta. V nas je položeno tudi hrepenenje po veselju. Tudi to bi radi dosegli po logiki tega sveta. Prav tako si predstavljamo srečo v obilju in moči, ki nam dasta občutek pomembnosti. A Jezus nas vabi na pot preprostosti in uboštva, ker ve, da bližnjice ne osrečujejo.

Torej hoja za Jezusom ni nič drugega kot pot do trajne sreče, ta pot pa je mogoča le, če v zakup vzamemo težo odpovedi. Če nas na tej poti ovirajo najbližji, smo jih po Jezusovih besedah dolžni zavreči oz. sovražiti. Da pa bi se zmogli odtrgati od tako zelo domačih poti in predstav, je vaja v odpovedi za kristjana nujna. Ko se začenja novo šolsko leto, se lahko vprašamo, kako se bomo v tem letu šolali za življenje? Če v šoli brez vaje ne gre, verjetno tudi v šoli življenja, brez vaje ne bo šlo. In kakšna bo naša vaja v odpovedovanju?