Prilika o izgubljeni ovci
Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Tedaj jim je povedal tole priliko: »Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.‹ Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.«
Prilika o izgubljeni drahmi
»Ali: katera žena, ki ima deset drahem, če izgubi eno, ne prižge svetilke in ne pomete hiše ter skrbno ne išče, dokler je ne najde? In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede ter pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izgubila.‹ Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne.« Lk 15,1-10
Sprejema grešnike in jé z njimi
Tokrat se mi je pogled ustavil pri očitku farizejev, ki ga naslavljajo na Jezusa, zaradi njegovega obnašanja. Slišali smo, da mu očitajo: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Pričakoval bi, da takratne teoretike in teologe moti predvsem napačno govorjenje, napačno razlaganje Svetega pisma, pa jih očitno najbolj moti Jezusova drža.
Če se pri očitku še podrobneje ustavimo vidimo, da prav ta očitek čudovito povzame to, kar Jezus resnično dela: sprejema in vabi na obed oz. skupaj z drugim je. Še več, to ni le podoba Jezusovega delovanja, to je celo podoba nebes. Jezus namreč božje kraljestvo pogosto opisuje z gostijo, na katero bomo povabljeni in pri kateri nas bo Oče sprejel in pogostil. Sprejeti drugega in jesti z njim je torej odličen povzetek Jezusovega delovanja. Zakaj? Zato ker s tem Jezus kaže na bistveno. Bog želi, da bi bil vsak sprejet in ljubljen in da bi se življenja lahko veselil. Zato je njegovo delo iskati izgubljene ovce in jih vabiti na dobro pašo.
In kaj je tu tako motečega za farizeje in pismouke? Mogoče nam bo bolj jasno ob pogledu na pastirja. Jezus pravi, da je tisti pastir, ki rad gre za izgubljeno ovco in je vesel, da jo le najde. Predstavljajmo si na drugi strani farizeje kot pastirje. Bi ti šli za eno ovco? Ne, jezilo bi jih, zakaj se je zgubila in zakaj jim kali prijeten počitek. Najbrž bi se jezili, zakaj morajo spet iskat izgubljeno, če bi se tega sploh lotili ali pa bi raje v jezi rekli: Spet ne bo sto odstotnega dobička. Vedno se nam kaj zalomi! Izgubljeno ovco bi pustili v goščavi in preštevali ostale, ter računali kakšen bo dobiček in kašna izguba.
Torej gre za popolnoma drugačen pogled. Jezus popolnoma pozabi nase in išče le tisto, kar je v korist bližnjemu. Farizeji se ves čas vrtijo okrog lastne koristi in se jezijo, če stvari ne ustrezajo njihovim predstavam. Besedi sprejeti bližnjega in jesti z njim zamenjata drugi dve: spremeniti in pojesti! Sprejeti bližnjega dejansko lahko prevedemo v ljubiti, jesti z njim, pa veseliti se ga. Na drugi strani pa spreminjati prevedemo v prezirati in pojesti v iskati korist.
Papež Frančišek nam je ta teden v petek spregovoril o tem, kaj pomeni oznanjevati. Pravi, da oznanjevanje pomeni: 'postati vsem vse'; iti in deliti življenje z drugimi, spremljati; spremljati na poti vere, omogočati rast na poti vere. Moramo se postaviti v položaj drugega. Če je bolan, se približam, drugega ne obremenim z argumenti, sem blizu, ga podpiram, mu pomagam. Evangelij se oznanja s to držo usmiljenja 'postati vsem vse'. Tisto, kar prinese Besedo, je pričevanje.
V Krakovu, ko sem kosil z mladimi, me je eden od njih vprašal, kaj bi moral reči svojemu dobremu prijatelju, ki je ateist. To je lepo vprašanje! Vsi poznamo ljudi, ki so oddaljeni od Cerkve: kaj jim moramo reči? Odgovoril sem mu: 'Glej, zadnje, kar moraš narediti, je, da karkoli rečeš! Začni delati! On bo videl, kaj delaš in te bo vprašal, in ko te bo vprašal, ti povej.' Oznanjevati evangelij je ponuditi to pričevanje: tako živim, ker verjamem v Jezusa Kristusa; in v tebi vzbudim radovednost, da vprašaš: 'Zakaj delaš te stvari?' Ker verjamem v Jezusa Kristusa in Jezusa Kristusa oznanjam, in sicer ne zgolj z Besedo – čeprav Ga je treba oznanjati z Besedo – ampak z življenjem. (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 9.9.2016)
»Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« naj torej ne bo očitek drugemu, ampak se potrudimo, da bo to držalo za nas.
Ta evangelij mi je bilo vedno lepo prebrati. Tak odrešujoč se mi zdi. Zame. Bog je usmiljen in me bo našel, pa naj padem še v tako črno jamo ... Naj ga še tako zavračam, On je tam, me čaka, me ljubi.
Kakor pa v njem vidim tudi povabilo "naj tudi jaz tako delam", me kar stisne. Na vsakem koraku sem polna prezira in miselnosti v stilu "daj - dam".
Išem namreč popolnost, ki pa jo najdem itak samo v Jezusu. Jaz sem samo človek. In svojo človeškost, ta prezir in iskanje koristi, mi je težko sprejet. Ker je v meni. Še ko mislim, da ni, čez čas ugotovim, da je bil. Razločevanje je milost in trdo delo.
Na drugi strani vidim, da me to iskanje popolnosti hromi v odnosih, ko se ne zmorem prepustiti in ne znam biti majhna, razkrita, takšna kot sem ...
Počasi pa spoznavam tudi, da je ta drža majhnosti res ključna drža v odnosih. Ravno danes mi je psihologinja mojih let, ki jo ta teden spremljam pri delu, ob pogovoru o našem delu, rekla, da določen del populacije pač ni ozdravljive (s psihološkega vidika) (imajo znižane sposobnosti, so nesodelujoči, ne pridejo do obravnav ...) in bodo maligne vzorce vedenja pač prenašali naprej. Tako pač je, je rekla. Sama sem se ob tem zgrozila, še posebej, ker tudi sama svet dostikrat tako vidim. Na drugi strani tega sociopsihološkega ali antropološkega "dejstva" so pa ljudje - vsi ustvarjeni po božji podobi. Ali res ne premorem toliko zavedanja, da bi se ob tem dejstvu zgrozila in se spravila na delo življenja Besede... - tako kot pravi papež...
Bog prosim, da ne bi postala z ljudmi stroj - da bi znala videti izven tiste nujne diagnostike, da ne bi predalčkala, ampak v prvi vrsti sprejemala.