Kako močna pridiga! Hvala zanjo!

Ob njej res lahko samo ponovim prošnjo: »Gospod, pomnoži nam vero!«

Tudi sama veliko razmišljam o odnosih in o pristnosti ljubezni in se mi vedno potrjuje to, kar praviš, Peter, da ni mogoče zaživeti iskrene ljubezni, če se prej ne odpremo neskončni Ljubezni. Ne obstajata namreč dva izvora ljubezni, ampak je en sam in ta je v Bogu. Vse drugo naše naprezanje za to, da bi morda pa le zmogli ljubiti in da bi še prej od drugih izsilili ljubezen in vse ljubosumje in jamranje, ker nismo ljubljeni tako, kot si mi mislimo, da bi morali biti ali kot si želimo, da bi bili…, je več ali manj en sam egoizem in napuh, pa če ga še tako lepo oblečemo in našminkamo. Prava ljubezen je v svojem bistvu daritev, podarjanje, križanje vseh svojih egoističnih pričakovanj in strasti in zato nič kaj privlačna, če ne temelji v veri. Tu se res ne da služiti dvema gospodoma. V logiki mamona bomo poskušali tudi v »ljubezni« čimveč iztržiti zase. V božji logiki bomo pa ob vsem razdajanju še vedno imeli občutek, da še nismo dali dovolj, oz. da smo samo nekoristni služabniki. Storili smo samo to, kar smo itak bili dolžni storiti…

Gospod, pomnoži nam vero! 

Rožnovenska Mati božja, izprosi nam pravo ljubezen in trdno zaupanje, da je edino v ljubezni pot iz sebe k drugemu!

Zadnje tedne se ob jutrih, ko se zbudim, najprej zastrmim v napis na sproti svoje postelje:'Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi; (Jn14,15)' in dalje:'To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil (Jn15,12)' In vsako jutro mi v glavi odmeva vprašanje:kako jih je ljubil? Kako jih je ljubil??? Kaj pomeni ljubiti? Ljubiti, kakor je ljubil Jezus. Citat na moji steni se v Svetem pismu nadaljuje:'Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da svoje življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. (Jn15,13-15)'

Peter, ob tvoji današnji pridigi se mi poraja novo vprašanje, novo razmišljanje: morda preskakujem stopničke? Morda ne zmorem dojeti Ljubezni, ker nisem postavila pravih temeljev? Ko premišljujem tvojo pridigo dojemam, da mora najprej biti Bog moj gospodar in jaz njegova služabnica. V takšnem odnosu se bom verjetno začela učiti prave ponižnosti; v ponižnosti bom verjetno začela dojemati kaj vse mi daje kot dober gospodar? Da je vsak dih, vsak trenutek, vsaka najmanjša stvar mojega življenja dar in iz te drže bo verjetno začela v meni rasti hvaležnost. In v tej drži bo verjetno končno začela umirati ta peklenska samoumevnost. Če končno dojamem (to pomeni, da se tega zavedam vsak trenutek!), da mi je VSE podarjeno, potem umre vsaka pravica do tega, da mi karkoli pripada, da moram biti česarkoli deležna. Potem se zavedam, da se v Njegovem kraljestvu ničesar ne plačuje, ker se nič ne zasluži - vse je dar.

Si mislim, da bo šele takrat napravljen prostor za to, da dojamem Boga kot Očeta, da sem njegova ljubljena hči. Kako pa naj verjamem, da me ljubi, če prej ne vidim, ne dojamem, ne čutim njegove brezkončne zastonjskosti?! In ko bom lahko v globini dojela in verjela, da je dobri Oče, ki me ljubi - tako neskončno, da mi znova in znova podarja toliko vsega, ne le podarja - razsipava zame!, bo verjetno nastal prostor za najino prijateljstvo. Ko bom verjela v njegovo ljubezen, v to, da mi želi in pripravlja le dobro, šele takrat bova lahko postala prijatelja.

In potem ne bo le moj gospodar in jaz njegova služabnica, ne bo zgolj moj oče in jaz njegova hči - postal bo moj prijatel in jaz njegova prijateljica. V tem odnosu bo pripravljen prostor, da mi bo lahko razodeval vse, kar je slišal od svojega Očeta. Danes mi ne more, saj še nisva prijatelja. Danes ne zmorem slišati in ne zmorem videti, saj v tem trenutku ne vem niti tega kako naj ga imenujem. Boli. 

Si želim, da se na poti moje rasti in iskanja nekega jutra zbudim z mislijo: danes želim umreti za svoje prijatelje. In da bi zmogla vsak trenutek umirati zate, Gospod, in za vse, ki jih imam rada.

Gospod, pomnoži mi vero, da se bo z njo večalo tudi hrepenenje po Tebi!

Razmišljanje, da je Bog naš gospodar in da smo mi njegovi hlapci me spominja na Jezusovo zadnjo večerjo. Takrat je on kot »hlapec« umival učencem noge, čeprav so se tega sprva branili, saj niso še razumeli vsega. Kakšna zanimiva nasprotja .... pa še polna ljubezni in resnice so.  

Ker je zavest, da je Bog gospodar, skoraj kruta, sem razmišljal, če se ne motim. Pomislil sem, da je za Jezusa temljno, da izpolni Očetovo voljo. Izpolniti voljo, pomeni pravzaprav izpolniti ukaz. Torej na nek način je Jezusu Oče najprej gospodar. Na križu ga imenuje Bog. Moj Bog, pravi, Moj Bog, zakaj si me zapustil. Doživlja ga kot krutega gospodarja, kjer ni prostora za sočutje. A ker ga hoče priznati za gospodar in gospodarja, mu že v naslednjem hipu lahko reč: Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo. Na enkrat je tu dobri Oče, v čigar naročje se rad prepusti.

In kot praviš Martina, je Jezusov Evangelij poln dopolnjujočih se nasprotij. Jezus ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel. Hkrati pa pove, da pri hoji za njim ni pogledov nazaj. Kot da bi hotel reči, da nas ne bo lovil in nam ne bo stregel, če ga ne bomo vzeli zares, kot za edinega gospodarja. In nazadnje pravi, da moramo služiti Bogu, ko reče, da ne moremo služiti obema: Bogu in mamonu.

No, mogoče še o današnjih očetih (telesnih in duhovnih). Večina bi bila rada prijateljska s svojimi otroki. A ni pravega očeta, če ni hkrati tudi gospodar. In ker skoraj ni pravih gospodarjev, tudi očetov ni.

Hvala za tvoj odgovor, Peter!

So me pošteno medla ta moja razmišljanja o Bogu-Gospodarju. Od nekdaj je bil Bog zame Bog. In v vseh teh letih učenja je ostal Bog. Sem hvaležna za vse nove poglede in razsežnosti, ki nam (mi) jih daješ. V luči tvojih besed in razlag lahko vedno bolj spoznavam Njegovo veličino. Kar pa se mi zdi najpomembnejše je, da mi postaja vedno bližji, da najin odnos počasi raste in da poznam in čutim že toliko Njegove ljubezni, da mu želim za vsako ceno slediti.

Marija, prosim te za tiste, ki nas s svojim zemeljskim zgledom učijo ljubezni tvojega Sina! Pomagaj nam, da tudi mi postanemo luč za druge in da nikoli ne nehamo hrepeneti za tem, da tudi sami postanemo ljubezen.

Odpuščanje. 

Spovednik mi je že večkrat rekel, da je moja edina pot znotraj vseh družinskih odnosov ta, da odpuščam, mene pa to bega. Pa ne zato, ker tega ne bi želela, ampak ker v resnici ne vem, kako naj to storim v vsakdanjosti.

»Če tvoj brat greši, ga pograjaj, in če se skesa, mu odpústi. Če greši sedemkrat na dan zoper tebe in se sedemkrat na dan obrne k tebi ter reče: ›Kesam se,‹ mu odpústi.«

Kaj pa, če se ne skesa? Kaj, če od mame nikoli nisem slišala obžalovanja, da me je kar pustila pri starih starših in šla po svoje? In kaj, ko se ata po pijanih dneh trezen zbudi in pokončno živi naprej kot da ne bi bilo vseh žaljivih in sovražnih besed? Kako odpustiti? Ali sploh odpustiti? Kaj odpuščanje v tem primeru sploh pomeni?

Sama sebi se zdim iz dneva v dan bolj mazohistična. Da v odnosu do mame in očeta sploh ne znam prav živeti - posledično tudi na splošno ne znam živeti. Namreč ljubezen, ki odrešuje zelo hitro zamenjam za ljubezen, ki pričakuje in nikoli ne dobi. A vendar je težko ljubiti za nič.

To je res pretežko in potrebujem vero. Moja je očitno premajhna. 

Uvod v evangeljski odlomek sedemindvajsete nedelje govori o odpuščanju. Bolj jasno kot evangelist Luka govori o isti stvari Matej, ko Jezusove besede sporoča takole:

15 »Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči. Če te posluša, si pridobil svojega brata. 16 Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. 17 Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa tudi Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar. (Mt 18, 15-17)

Za pravo spravo, tudi za zakrament sprave, je potrebno priznanje svojih grehov in kesanje. Sicer je odnos prelomljen in ga ni mogoče enostranstko vzpostaviti.

Jezus ne želi, da bi bili v odnosih sužnji. Hoče, da smo svobodni. Če drugi le usužnjuje s svojo sebičnostjo, moramo postaviti meje in premisliti, kakšen odnos je z naše strani še mogoč. Mislim, da pogosto popuščamo in vztrajamo v takšnem ali drugačnem osnosu, ker nas je strah, da bomo sami, da nas bodo drugi obsojali itd. Hudo je, če spoznamo, da drugemu, ki se je izdajal za ljubečega prijatelja ali pa skrbnega starša, sploh ni mar za nas. A le resnica osvobaja. Spoznanje, da smo drugemu popolnoma nepomembni nas mora zbuditi. Nekaj moramo storiti. Jezus pravi, naj se odnos spremeni. Kot da bi hotel reči, ne pustite se zlorabljati.

Odpustiti torej ne pomeni mižati pred resnico. Odpusti pomeni sprejeti, da je drugi grešnika, sprejeti njegovo kesanje in začeti znova. Če kesanja ni, pravzaprav ni mogoče odpustiti. Tudi pri spovedi ne dobimo odveze, če nam ni žal. Bog ne more odpustiti, če nam ni žal. On ne more vzpostaviti odnosa, če ga mi s samozadostnostjo rušimo.

Ljbiti tiste, ki nas preganjajo, pa pomeni, ne se maščevati, ne sovražiti. Seveda pa tudi ne stopati odnos, v katerem bi pričakovali sočutje. Kjer ga ni, ga pač ni, pa naj bo to še tako boleče. Ne smemo biti naivni. Preprosti kot golobi, a zviti kot kače.

Takole na hitro, da ne bom predolg. Pogum! Bog hoče nositi del našega križa, da bi mi zmogli nositi, kar nam je naloženo.