Jezus ozdravi deset gobavcev

Ko je potoval v Jeruzalem, je hodil med Samarijo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili očiščeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. Jezus pa je odgovoril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.« Lk 17,11-19

Svet iluzij

Kaj se je zgodilo devetim ozdravljenim? Ko so doživeli telesno ozdravljenje, so pozabili na tistega, ki jih je ozdravil. Kaj se v takih in podobnih dogodkih zgodi? Ali je za takšno stanje krivo izredno veselje, v kateri pozabimo na drugega ali je to vprašanje nehvaležnost ali obstaja še kak drugi razlog?

Nadaljujmo zgodbo ozdravljenih, mogoče v njej najdemo odgovor. Ozdravljeni so se vrnili k svojim domačim. Lahko upamo, da je bil sprejem pri večini lep, ni pa nujno. Nekateri domači so se mogoče že navadili živeti brez njih. Lahko si predstavljamo, da jim je že sam sprejem prinesel nove bolečine in razočaranja. Potem je sledilo vključitev v vsakdanje življenje. Lahko predvidevamo, da so se kmalu začeli prvi zapleti, nesporazumi in prepiri. Poleg prepirov, lahko predvidevamo, da je nastopil kdaj tudi občutek praznine. Upali so, da bo vse drugače, a osamljenost in zavrženost se hočeš nočeš pojavi tudi med ljudmi, ne le v samoti izobčenega. Nihče jim ne prisluhni tako kot so želeli. Če bi vse to pričakovali, mar ne bi bolj cenili odnos z Jezusom? Mar jim ne bi bila hvaležnost pomembnejša od iluzije, da bo zdravje vse rešilo?

Jezus ve, da zdravje ni vse, gobavci pa se tega najbrž niso zavedali. Jezus telesno zdravje vedno povezuje z duhovno razsežnostjo človeka. Še več, povezuje ga tudi z občestvom. Duhovnik je bil tisti, ki je ozdravljenega gobavca lahko sprejel nazaj v občestvo. Torej prav tisti, ki naj bi skrbel za duhovno plat, vključuje telesno bolnega nazaj v vaško skupnost. Jezus tudi hvaležnemu gobavcu pove, da gre vedno za oboje, za telo in duha in mu reče: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.«Lahko bi rekli, da je človek brez vere, brez duhovne razsežnosti, vedno bolan in na nek način hrom. A prav na to razsežnost tako radi pozabljamo. Zakaj se nam to dogaja?

Zdi se, da je to posledica izvirnega greha. Adam in Eva sta imela vse, le eno jablano v sredini raja, naj bi pustila pri miru. Kača pa je stopila v njun svet in ju zapeljala. S čim ju je zapeljala? S ponujeno iluzijo, da bo vse drugače, če si bosta lahko privoščila tudi tisto. Lahko bi rekli, da nam hudi duh neprestano ponuja svet iluzij. Pravzaprav je ta svet zelo podoben svetu reklam. Nagovarja nas kakor kača v raju: Če bosta imela tudi to, potem šele bosta srečna. Ali pa: Samo to ti manjka, pa boš srečen.

Življenje pa ni takšno. Naša sreča ni odvisna od zunanjih dejavnikov. Prava sreča je vedno stvar notranjosti. Če ni odvisna od zdravja, ni odvisna niti od bolezni. Bog nas je ustvaril za srečo, tako smo se učili že pri verouku. In verjamem, da je tako. Torej, nas je ustvaril za nekaj, kar nam tudi vedno omogoča. Dejstvo je, da nismo vedno zdravi – torej zdravje ne more biti pogoj za srečo. Srečo pogojujemo tudi z zunanjimi dobrinami. Tako kot zdravje so tudi te zelo pomembne, a sreča ni odvisna niti od teh, saj imamo le redko vse, kar si mislimo, da potrebujemo. Pa tudi ljudje okrog nas, so pomembni za srečo, a spet sreča ni vezana nanje. Če nas ljudje ne marajo – smo potem ustvarjeni za nesrečo? Ne, vedno smo lahko srečni!

Hudič nam ponuja iluzije o sreči. Slepi nas o tem, kaj nas bo osrečilo. Če jim nasedemo, nas to vodi v hlepenje po znanjih stvareh, po zunanjih rešitvah in pozabljamo na ključno: Veselje in hvaležnost Bogu, da to, kar potrebujemo že imamo. Vedno smo lahko srečni, v bolezni in zdravju; v obilju in lakoti. Kot pravi apostol Pavel v pismu Filipljanom: Navadil sem se, da sem zadovoljen v vsakršnem položaju. Znam biti reven in znam biti v obilju. Na vse mogoče sem se navadil: biti sit in biti lačen, biti v obilju in biti v pomanjkanju. Vse zmorem v njem, ki mi daje moč. A kljub temu je bilo lepo, da ste postali soudeleženi v moji stiski (Flp 4,11-14).

Prosimo Gospoda, naj nas varuje iluzij in nam pomaga, da bomo hvaležni za vse, kar nam daje, saj imamo vedno vsega dovolj za pravo srečo.