Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih. 

Ta stavek, ko ga preberem večkrat stisne pri srcu, da jaz še nisem v tem stanju, da bi ljubil nekoga, ki mi prinaša škodo ali sovraštvo. Sam večkrat doživljam stres ob takem človeku, ker me nekaj razjezi in potem postanem notranje zelo nemiren in ne čutim v takojšnjem momentu, da bi lahko prišel v stisk z njim. Sam se moram najprej umiriti in razčistiti am pri sebi in potem šele lahko sprejmem tako situacijo in se potem umirim. Včasih me Bog potiska na pot, ki mi je stresna in si jo ne želim. V tistem trentku moram  reči, da čutim bolj sovraštvo kot karkoli, dokler se sam ne umirim, predelam zadeve in šele potem lahko sprejmem Boga kot prijatelja. Sam pa mislim, da je nauk te zapovedi, da bi znali videti sovražnike kot prijatelje v danih situacijah. Mislim, da sem lahko na poti, vendar še nisem tako močen, da bi lahko to zapoved živel oz. doživljal v polnosti. Ko mi gre nekdo kontra, kar sam načrtujem ali si želim, sem v tem danem momentu večkrat jezen, kot prijatelj in se moram sam umirjati in predelovati stvari.

 Razmišljam, zakaj je Jezus kot največjo zapoved dal zapoved ljubezni? Zdi se mi, da nam je vsem težko zares ljubiti pa si tega v resnici najraje niti ne bi priznali. V kolikor se že trudim izpolnjevati to zapoved imam v glavi predvsem, da počnem to zaradi Boga samega.  On je šef, jaz pa pridna punčka (mnogi smo bili v tem duhu vzgojeni) in ubogam njegova navodila, da bo pač Bog zadovoljen z mano in mi dal ob koncu življenja plačo, ki si jo bom z izpolnjevanjem njegovih zapovedi prislužila. Do takrat pa moram malo stisniti zobe, se na skrivaj lahko tudi malo pojezim, ker je ta moj šef res zahteven in do plače je še daleč.;) Pa sem se spomnila, da imam že od nekaj nedelj nazaj nalogo, da molim in prosim, da bi Boga spoznavala in dojemala kot ljubečega Očeta. Kot tistega, ki predvsem meni hoče dobro, ne pa da hoče mojo pridnost, da bo Njemu dobro. Če verjamem, da mi hoče dobro, potem najbrž tudi pozna svojo stvaritev in ve bolje od mene, kaj je zame dobro in kaj me bo resnično osrečilo. In če pravi, da me bo osrečilo prizadevanje za ljubezen, bo to verjetno res, četudi na prvi pogled in ne izgleda vedno tako.

Kaj pa me ovira na poti k ljubezni in resnični notranji izpolnitvi? Egoizem. Zgrešena predstava o ljubezni torej. Če v egoizmu vidim predvsem sebe, me ljubezen kliče, da bi videla drugega v tem, kar je in mu dala prostor poleg sebe.

Navsezadnje mi daje tudi Bog okušati, kako lepo je v odnosih, ko se potrudimo in smo lahko skupaj in kako osamljeni smo, ko tičimo vsak za svojim zidom egoizma in ne zmoremo koraka do bližnjega. Gospod nas pozna in gotovo nas je ustvaril za ljubezen. Naj nas napor, ki ga zahteva pot ne prepriča o nasprotnem!

Da so starozavezni učitelji postave zelo dobro vedeli, katera je največja zapoved, potrjuje tudi tale Jezusov dialog z enim od njih:

»Tedaj je vstal neki učitelj postave, in da bi ga preizkušal, mu je rekel: »Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je dejal: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« »Prav si odgovoril,« mu je rekel, »to delaj in boš živel.« (Lk 10, 25 – 28)

Pogovor se nadaljuje tako, da se je učitelj postave hotel opravičiti in je vprašal Jezusa: »In kdo je moj bližnji?«

Tu je torej jedro problema in je točno to, kar praviš v pridigi, Peter; da je vse narobe in vse nam postane nerazumljivo in neznosno težko, če nimamo Boga za Očeta in se ne doživljamo kot njegovi ljubljeni otroci. Če je Bog moj Oče, so vsi ljudje moji bratje in sestre, vsi so moji bližnji. Naenkrat ni več sovražnikov. Četudi bi me vsi sovražili, zame niso sovražniki, ampak so moji bratje in sestre, ki me žal ne zmorejo imeti radi in me to boli, ampak ker so ljubljeni otroci mojega Očeta in moji bratje oz. sestre, ne morem, da jih ne bi imela rada…

Žal zelo drži stavek, s katerim si zaključil pridigo, Peter: »V pogledu na to novost, so se farizeji in pismouki uprli. Kako težko je biti drugačen od njih.«

 Nagovarja me misel: Ko se veselimo Boga, ki nas je ustvaril, nas ljubi in nam odpušča, lahko sprejemamo sebe, se veselimo in si v njem odpustimo.

Nisem tam. Sprašujem se, če sem sploh na pravi poti do tja, ker je v meni toliko trme ...

Se pa, ko preberem to misel, malo umirim - očitno se da, očitno je tudi pot iz teme. Prosim Boga samo za to, da bi lahko bila odprta, da bi lahko delila in tvegala spreminjati svoje predstave o Bogu in življenju in Ga zmogla videti kot ljubečega Očeta. 

Ljubi in delaj kar hočeš. 

Enostavno se sliši, pa je tako zahtevno. Zamislila sem se kako malo ljubezni dam v vsakdanje delo in potem ostane samo moram in treba je. Zmanjka veselja, žara tudi poguma in domiselnosti. Kako polnejše in bolj svbobodno je, kadar mi uspe živeti z ljubeznijo in v Ljubezni.  

Zase lahko rečem, da ljubezen jemljem prevč na lahko...

Mislim, da ljubim sebe, mislim, da ljubim bližnje (tukaj imam v mislih predvsem ozek krog okoli sebe(družina)), vendar to je vse skupaj zelo egostično, površinsko in oportunistično in nikakor v skladu z evangelijem in prvo zapovedjo ''ljubi Gospoda...'' Še pri drugi zapovedi ''ljubi bližnjega...'' si bi to preveč po svoje razlagal in bi ljubil res samo dobesedno bližnjega. Takoj se egoistično sprašujem zakaj bi naprimer ljubil samo nekega znanca, zakaj bi se daroval zanj?...

Bog prosim pomagaj mi, da bi svojo napačno držo čimbolj ozavestil in bi tebe lahko čimbolj postavljal na prvo mesto in na začetku te ljubil vsaj z vsem srcem...

Prosim te tudi, da bi kot svojega bližnjega lahko sprejemal več ljudi in jih sprejemal kot brate in sestre.

Pri tem evangeliju se mi vsakič po glavi mota ogromno misli, ampak nič ne naredim za kakšen korak naprej. Ker se mi ne da potrudit za razumevanje. Verjetno, ker to prinese spoznanje. In to odgovornost, da greš v akcijo kaj spremenit…

No, najprej me Jezus zbega, ker težko sprejmem, da je po njegovi logiki vse tako zelo preprosto: celotna kompleksnost pravil in zapovedi stare zaveze, združena v samo dveh zapovedih.

Potem pride tisto večno upanje na lagodje: »O, to bo šlo pa lažje, če paziš, da ubogaš samo dve pravili kot pa cel spisek«.

Zataknem se pa pri razumevanju teh dveh zapovedi, ker se mi zdita precej »neotipljivi«: Kaj sploh pomeni ljubiti Gospoda? Kako to izgleda, z vsem srcem? Dušo? Mišljenjem? In potem ta ljubezen do sebe, ki je pogoj za ljubezen do bližnjega…

Če se bolj ustavim ob tem kaj čutim, mi je ob tem stavku ful krivica, zakaj ne morem »ljubezni do sebe« malo preskočit, in začet z ljubeznijo do bližnjega. Ne pa, da se moram najprej ubadat se tem, kakšna je sploh ljubezen do sebe, ki ni že egoizem.

No, na koncu evangelija, zmeraj dojamem, da sta ti dve pravili lažji od množice zapovedi samo za tiste, ki so »rojeni po duhu« in jim je lahko edini kompas Ljubezen. Za »starozaveznega človeka«, kjer se vsakič razočarano prepoznam, pa je seveda veliko lažje ostajat  v varnem znanem okolju: pod pritiskom nad tabo visečih pravil in zapovedi.  

Je pa res, da zdaj , ko sem prebrala tvojo pridigo, Peter, nimam več izgovora se ustavljat ob »ne razumem«. Zdaj je že spoznanje… in odgovornost, da moram v akcijo pa kaj narest. Ufff... zdaj pa presegat lagodje :/