Največja zapoved
Eden izmed pismoukov je slišal, kako razpravljajo, in videl, da jim je Jezus dobro odgovoril; pristopil je in ga vprašal: »Katera je prva od vseh zapovedi?« Jezus je odgovoril: »Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.« Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.« Ko je Jezus videl, da je pametno odgovoril, mu je rekel: »Nisi daleč od Božjega kraljestva.« In nihče si ga ni drznil še kaj vprašati. Mr 12,28-34
Kaj pa pomeni ljubiti?
To, da je največja zapoved ljubiti Boga z vsem srcem, dušo in mišljenjem, ter bližnjega kakor samega sebe, to poznamo. Sprašujem pa se, če imamo takoj v mislih, kaj pomeni ljubiti. Ljubiti, kaj je to? Meni pomeni ljubiti, veseliti se. Veseliti se Boga, bližnjega ali sebe.
Veselje je znamenje ljubezni! Je to veselje v nas? Kolikokrat smo v različnih skupinah govorili, da v nas kristjani ni veselja. Da kristjani nismo znamenje veselja v tem svetu. Od kod izvira veselje? Mislim, da veselje izvira iz hvaležnosti. Če se zavedamo, kaj vse nam je podarjeno, potem se lahko veselimo darovalca, če ta misel zmanjka, ni veselja. Lahko bi rekli, da je zahvalna nedelja, temelj našega veselja. Če v nas ni zavesti, da nam je vse podarjeno, da nas Bog dobesedno razvaja z darovi, potem je v nas tema, praznina, dolgčas. V odnosu do Boga, bližnjega in sebe bom skušal našteti tri preproste stvari, za katere je vsak od nas lahko hvaležen. Potem pa se ustavimo še, kako naj se ta hvaležnost izraža v veselju.
Za kaj sem vsak dan lahko hvaležen Bogu?
- za toplo posteljo (Koliko več veselja bi bilo med nami, če bi se zavedali, kako lepo je leči v toplo posteljo in zjutraj vstati iz nje!)
- za streho nad glavo (Ko se imam kam zateči v mrazu, dežju …)
- za hrano (Kako lepo je, da sem lahko sit, in to vsak dan!)
Zakaj mi je lahko drugi vedno dar in sem zanj hvaležen?
- ob njem sem (Brez staršev me ne bi bilo, brez bližnjega prav tako na nek način ne obstajam – bil bi izgubljen v vesolju.)
- ob njem rastem (Brez bližnjega ne morem rasti. Tudi če mi je težko ob njem, lahko rastem v ljubezni.)
- z njim ustvarjam (Bližnji mi ponuja nov prostor ustvarjanja, osama vodi v umiranje.)
Za kaj sem hvaležen, ko pomislim nase?
- za zdravje (Kolikor ga imam, tudi če ne dosti, je dar!)
- za sposobnosti (Veselje izvira iz zavesti, da mi je vsak talent podarjen, lahko bi ga ne imel!)
- za vero (Z njo lahko osmišljam vse, tako lepe kot težke trenutke v življenju)
Ko pogledam na ta seznam preprostih, vsakdanjih stvari, za katere sem lahko hvaležen, sem prepričan, da bi bilo življenje veliko lepše in bolj veselo, če bi jih imeli vedno pred očmi. Pa jih je še mnogo, ki se jih lahko veselimo in smo zanje hvaležni. Sedaj pa pomislimo, kako naj veselje izražamo, da bo to izraz naše ljubezni.
Ljubiti Boga, pomeni biti hvaležen, biti vesel, za vse kar mi podarja. Kakor se postavljam za razsodnika njegove dobrote, sem višji od njega in ljubezni ni več, ni veselja. Če v meni ni veselja nad vsem, kar prejemam, ni ljubezni do Boga. Si vesel življenja in vsega, kar ti je podarjeno?
Ljubiti bližnjega, pomeni, veseliti se ga? Resnična ljubezen je v tem, da želimo videti drugega in dobro v njem, tudi ko se to skrije. To pomeni, da se ga razveselim, ko ga srečam. Sem pozoren do njega, ga opazim, vem, kaj se v njem dogaja, sem z njim, hočem biti z njim. Ljubezen do bližnjega se najprej kaže v tem, kako ga pozdravim in kaj mu s pozdravom sporočam. Danes se z mobiteli in drugimi ekrani razvija čista ignoranca. Ko drugega ne pozdravim, pomeni, da zame ne obstaja, da je bolje da ne obstaja, da me drugi vedno moti in mi je popolnoma odveč. To ni ljubezen! Ignoranca je najbližja sovraštvu.
Potem so tu tri besede, ki jih pogosto poudarja papež Frančišek: prosim, hvala in oprosti. Ko rečem prosim, priznam drugega za sogovornika, enakovrednega. Ko rečem hvala, mu izrazim hvaležnost in ko rečem oprosti, priznam svojo nepopolnost. Vse to je temelj ljubezni do bližnjega. Seveda je tudi te besede mogoče zlorabiti, nemogoče pa je, da bi ljubili in ne znali uporabljati teh besed.
Potem smo še pri ljubezni do sebe. Veseliti se sebe je zame preprosto mogoče predvsem iz zavesti, da me Bog ljubi. Če lahko trdno verjamem, da me Bog ljubi, je mogoče reči, lepo je, da sem. Če tega ne verjamem, sem hitro namesto v ljubezni v samoljubju. Poln lastne hvale in domišljavosti.
Jezus nas torej danes spominja na temelj našega življenja, ki je ljubezen do Boga, do bližnjega in do samega sebe. Ljubezen se kaže v veselju. Če tega v nas ni, je prav, da se podamo na pot iskanja, kje smo ga izgubili. V naših odnosih pa premislimo ali vlada ignoranca, hinavščina ali pristno veselje. Danes, ko je zahvalna nedelja, se še posebej ustavimo ob hvaležnosti, ki je temelj veselja. Naj nam jo Bog množi, da bo med nami več veselja, več ljubezni.
Ta pridiga je kot naročena! :) V zadnjem času sem veliko razmišljala, zakaj mi veselje zmanjka. No, zdaj pa vem ;) Mislim, da sem ga izgubila nekje v kupu problemov, ki jih imam v glavi.
Ob tem sem se spomnila še, da sem pred letom, dvema, zjutraj, preden smo šli v vrtec, punci pogosto vprašala, česa samo veseli. Pa smo naštele: ker je lep dan, ker gremo popoldan h noni ipd. Če pa je katera vstala s slabo nogo in ni hotela nič reči smo pa rekle: no, zdrava si, za to si lahko vesela! Bom spet obudila to navado :)
In to si tako lepo napisal:
Resnična ljubezen je v tem, da želimo videti drugega in dobro v njem, tudi ko se to skrije. To pomeni, da se ga razveselim, ko ga srečam. Sem pozoren do njega, ga opazim, vem, kaj se v njem dogaja, sem z njim, hočem biti z njim.
To si želim za našo ožjo in širšo družino!