A tudi mnogim ozdravljenim, je postal Jezus prezahteven, mnogim navdušenim nad pomnožitvijo kruha, je postal nadležen itd.

Tudi mene ima, da bi v nekem trenutku ob zahtevnosti Gospoda zaprla srce in vrgla puško v koruzo. Takrat je na vrsti odločitev - pošlji nekam vse skupaj, nič nimaš od tega, brez veze, ... ali pa - vztrajaj, išči naprej, odpri se, imej rada, ...

Gospod, pomagaj nam, da bomo vztrajali na poti za Teboj tudi, ko se nam bo zdelo prezahtevno, prenaporno in nesmiselno. Pomagaj nam, da se bomo vedno znova odločali za ljubezen!

Oj,

hvala za takojšnjo pridigo in sprotni Nušin odziv. Hvala Bogu sem obvarovana nekih notranjih vprašanj, in, po odločitvi za nekaj vidim samo še tisto, vsake toliko pa s Petrom pogledam, kje sem. To zadošča.

Včeraj sem doživela nekaj čudovitega, ko sva bila s Tomažem v Šmartnem pri Litiji (ne onem Šmartnem ob Savi, niti v Šmartnem pod Šmarno goro)!"!"

Ker imamo priložnost biti pri več mašah, lahko bolj pozorno spremljamo mašo in sem pri eno izmed njih zaznala, da je duhovnik v obvezno mašno besedilo, ki nagovarja občestvo, kar dodal besedo LJUBEZEN. Po maši je pristopil k meni, ko sem bila pri koledarjih in vprašal, če sem razumela pridigo. Pritrdila sem in mu omenila ta njegov dodatek. Potrdil je in pojasnil, da je ta - glavna.

LJUBEZEN V DUHU IN RESNICI, a ne? Ljubezen ob smeteh pod preprogo je samo navidezno ohranjanje odnosa, je nov žebelj križanju.

»Mi kristjani, ki poznamo vero, katekizem, ki hodimo vsako nedeljo k maši… smo zadovoljni sami s seboj? Ker smo vse uredili ter ne potrebujemo nadaljnjih Gospodovih obiskov? ...in Gospod joče, tudi danes.«

»Križ je cena te zavrnitve... Sprašujem se, koliko se ustavimo ob tem, da je cena naših zaprtih src križanje nedolžnega. Ko hote ali nehote, mogoče iz strahu ali brezbrižnosti zamižimo pred neljubo resnico, smo korak bliže križanju. Množice, ki je kričala, križaj ga, ne bi bilo, če se v posameznikih ne bi korak za korakom redil črv laži in nezvestobe.«

Danes, ko smo povabljeni, da smo v molitvi še posebej blizu preganjanim kristjanom, se mi postavlja vprašanje: kako Jezus gleda na to našo pomehkuženost, udobje; na to stokanje, kako je naporno biti z Njim, kako je zahteven; na našo sivino in mlačnost? Za mlačne kristjane, za kristjane sivine je papež Frančišek pred kratkim rekel, da 'ljudje nikoli ne vedo ali so z Bogom ali s hudičem'. In ta sivina, ta megla nam zamegljuje pogled, da ne prepoznavamo Gospodovih obiskov ne v dogodkih ne v ljudeh.

Ali nas rešuje kri mučencev, stiska in trepet preganjanih in mučenih kristjanov, da nas Gospod še kar prenaša in nas ne 'izpljune iz svojih ust'?

Ali pa morda od obilnega joka v usmiljenju in ljubezni do nas postaja tudi sam 'slep' za naš greh?

Vedno bolj dojemam in vedno bolj me pretrese zavest, da ne more biti drugače, kot da je Kristus Kralj, ki vlada s križa in da noben njegov zvesti služabnik ne more pričakovati, da bo služil kakšnemu drugačnemu kralju v kakšnem za našo lagodnost bolj všečnem kraljestvu. 

Sprašujem se, koliko se ustavimo ob tem, da je cena naših zaprtih src križanje nedolžnega.

Vidim kako, ko ne sprejemam svojega križa  trpi bližnji in kako njemu nalagam svoj križ. Na bližnjega in Boga stresam jezo, slabo voljo, mu natrosim kaj vse me matra in naj še on malo nosi mojega križa,… da bi bilo meni lažje in ugodno.

Moje srce postane res zaprto kot bunker.  Vidim le samo sebe, da bi pomislila kaj pa drugega boli, kaj mu je težko in hvaležnost Bogu za vse kar je naredil ter dela zame mi je španska vas.

Gospod, pomagaj mi, da bi sprejemala svoj križ ter bližnje in tebe imela rada, ne pa vas križala.

Skoraj vsak teden si na forumu preberem veliko objav, še posebej pa nedeljske pridige, čeprav hodim k nedeljiskim mašam. Dodatno mi razširijo obzorja, vidim večplastno, potrkajo mi na srce... Zelo so mi všeč pri Petrovih pridigah vprašanja, izpraševanja vesti, namigi k globljemu razmišljanju o sebi, svojem doživljanju, pa tudi obnašanju do bližnjih...

Mene je najbolj "zbodla" beseda strah... mogoče zato, ker se najbolj vidim v njej.  Strah pred marsičem - resnico, svojim križem, neuspehom, boleznijo, bolečino, nesprejetjem... Takrat ko me le-ta najeda, se umirim in molim, ker me to pomirja in mi da poguma. 

Molim in prosim Boga za pogum in se mu zahvaljujem za vse, kar mi namenja, vsak križ... Vse je božja volja in dobro zame. Zahvaljujem se Bogu, da lahko prebiram Petrove besede, ki mi dajo misliti, truditi se postati boljša kristjanka, ne mlačna... goreča v veri. Bog pomagaj mi na tej poti.

 Oh, ta večen strah!

Zanima me, kako se je počutil Jezus, ko je hodil in deloval ter videl, da njegova (Očetova) besede in dejanja le redkokje padejo na plodna tla. Ni obupal.

Jaz pa kar obupujem. Ker se mi zdi, da se nič ne premakne. Ker imam občutek, da me nima nihče rad. Ker se mi ne zdi smiselno. Ker me je strah, da ne bo tako, kot si želim. Ker mi je lažje reči, da je "tako že v redu" ali pa "dokler ne bo hujšega" in v otopelosti životariti v tri krasne. Ker v drugem gledam sebe in vidim svojo bedo. Ker se bojim svojih želja in hrepenenj, saj preprosto ne zaupam. Ker me stisne, ko vidim trpljenje v svetu in imam pri tem zaprte oči tudi za trpljenje vseh, ki so okrog mene. Ker še vedno gojim svojo samozadostnost v smislu majhne punčke, ki se je naučila, da se mora z "bom sama" boriti skozi vsak dan. Ker se egoistično utapljam v svojem križu, namesto da bi si ga pokazala, vzela in hodila vštric z drugimi, ki ravno tako nosijo svojega. Ker ne molim. Ker ne ...

Bog, daj nam milosti, da bomo odprti za delovanje moči Svetega Duha in bomo zmogli iti preko sebe do sočloveka in Tebe!

Urška,

lepo, da podeliš z nami svoj strah in razmišljanje ob njem. Hvala ti! 

Naj ti povem, da sem te pogrešala. Za spodbudo pa se mi zdi tale misel iz današnje pridige papeža Frančiška kot nalašč:

Jezus nas spodbuja, da bi dvignili glavo in se ne pustili prestrašiti… Nič potrtosti! Upanje! Resničnost je grda… a vse to bo propadlo. Mi pa prosimo Gospoda za milost, da bi bili pripravljeni na gostijo, ki nas čaka, vedno z dvignjeno glavo. 

Ko ravno zaključujemo praznovanje Marije s čudodelno svetinjo, pa prošnja še k Njej:

O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!

Pri sebi vidim, da je strah vedno večji, dokler se ne odločim tvegat. Kar je na prvi pogled lažje - nič ni treba naredit, postaja vedno bolj težko in na koncu ubija. Lahko kopičim strah in naredim nek klavren umik, ki ne služi ne meni, ne Bogu, ne bližnjemu, ali pa se zaženem in tvegam - kar bo, pa bo! Večji sad je vedno v tveganju, pa čeprav je lahko tudi boleče.

Tvegati zaupati, tvegati verjeti, da smo ljubljeni, tvegati iti preko sebe, ... Enkrat je nekje Peter napisal: Bog je na strani pogumnih!

Draga Slavica, čestitam k prazniku vas, redovnih sester, ki ste se zavezale k tej obliki duhovnosti, ob Jezusu, ki je za vse redove in nas zunaj, isti.

Prav rada prebiram te iskrice, skrite misli, ki se vendar razkrijejo toliko, da nas povežejo in obogatijo.

Hvala Bogu za internet, računalnike in sploh vso to tehnologijo, ki mi gre večkrat tudi hudo na živce, ker je neprestano nekaj zastarelo in je potrebno posodabljanja. 

Gospod, naj gre razvoj internetne tehnologije po poti služenja Tebi in ne kovanju dobičkov:

- lastnikov družb, ki zaposlujejo izumitelje in jih pritiskajo k neprestanim izboljšavam,

- trgovcev, ki nam prodajo tudi tisto, česar ne potrebujemo,

- bank, ki nam dajo posojilo, da zlahka ono, česar sploh ne potrebujemo, takoj kupimo, tudi če smo brez denarja. :)

Hvala, Milena!

Morda je lahko tebi in še komu v spodbudo prebrati kaj več o vsebini našega praznika:

Čudodelna svetinja - Marijine sestre - Katoliška cerkev v ...