V odnosu do svojega telesa vidim, da počnem oboje. Ga poveličujem in si z njim dajem ceno ali pa bi se skrila. To večinoma počnem, ko se primerjam z drugim oz. drugo. Če je drugi lepši (po mojih merilih) potem bi se skrila, če je drugi pod mojimi merili kaj je lepo bi si pa dajala ceno.  Sprejeti sebe tako kot sem pa je najtežje. Kdo pa sem jaz, da bom postavljala merila kaj je lepo? Ne le, da samo sebe in moje telo popredmetim, tudi drugega in njegovo telo.  

Videti, da je moje telo in telo drugega dar od Boga, da je tempelj Svetega duha tega si želim!

Dolgo se že učim pravega odnosa do svojega telesa, pa vedno znova pride do situacij, ko vidim, kako se ne prenesem, kako ne prenesem svoje šibkosti, občutljivosti, kako sem polna prezira do svojega telesa, ki me ne "uboga" in mu ne gre (npr. ob bolezni ali menstruaciji). Ne vem, če vam je znano, ampak meni se zgodi, ko zbolim, ali se po nesreči udarim, da se potem še sama dodatno obkladam z raznimi pridevniki (kako si štorasta, sama si si kriva, da si zbolela...). Čudno, že tako me boli, potem pa se še sama pretepem. Zmanjka mi zavedanje, da je moje telo božji dar in da v šibkosti potrebuje še več pozorne nege kot takrat, ko je v "formi".

Ko zaznam takšne uničevalne težnje, se skušam ustavit in si podarit bolj sočutno držo do sebe, ali pa poiščem bližino ob drugem. To mi pomaga, da se počasi umirim...

Oj,

Jaz se moram prav ustaviti in razmisliti, kaj bi odnos do telesa pomenil, ker mi je to precej nenavadno. Se mi zdi, da sem kar navajen, da telo prenese vse. Najbolj mi to prihaja naprej, ko je potrebno opraviti težka fizična dela. Jaz se nikdar ne vprašam, ali bo telo zmoglo, enostavno se zaženem v to delo in ga poskušam sam opraviti. Kar se pa tiče skrbi direktno za telo pa mi pride na misel samo neposredna "pomoč" z magnezijem po naporu. Vse ostalo je samoumevno. Telo naj služi mojim potrebam.