Ali nismo preveč preračunani, preveč skopi, preveč zemski, vase zaljubljeni? Cerkev potrebuje delavcev, pa mnoge zadržuje dvojni pomislek.

Svoje življenje uravnavajo po razpoloženju. Kdor se ni naučil zvestobe dolžnosti, odgovornosti, ne bo nikdar zvest svojemu poklicu, nikdar ne bo dober delavec. Prazno življenje.

Druge je strah: kaj bodo rekli, če ne uspem. Ne upajo tvegati, da se ne bi osramotili. Veliko dobrih ljudi obtiči in ne opravi za skupnost nobenega dela, ker jih je strah ljudi.

Gotovo, kdor dela, tudi kaj napačnega stori. Kdor iz strahu, da bi kaj pogrešil, ne dela, je to njegova največja napaka – lahko življenjska.

Gotovo, kdor dela, je na očeh ljudem in mora biti pripravljen na sodbe in obsodbe. Kajti ob poti je vedno vrsta ljudi, ki križem rok čakajo na garače, da jih bodo obmetavali s ceneno kritiko in posmehom.

Ko pa gre danes za Cerkev, za Kristusa, za rešenje sveta – ali smem biti med temi, ki živé po razpoloženju ali se bojé sodbe ljudi? Ni pogumno in ni krščansko, ampak sebično.

Treba se je vreči v metež: pripravljen na neuspeh in na kritiko. Odgovor pa dajajmo svoji vesti, Cerkvi in Bogu. To je vse!