Jezus ozdravi vodeničnega

Ko je v soboto prišel na obed v hišo nekega prvaka med farizeji, so ga ti opazovali.   

Pouk gostom in gostitelju

Povabljenim je povedal priliko, ko je opazoval, kako si izbirajo prve sedeže. Govoril jim je: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: ›Daj prostor temu!‹ Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto. Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti reče tisti, ki te je povabil, ko pride: ›Prijatelj, pomakni se više!‹ Takrat boš počaščen vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Tistemu, ki ga je povabil, pa je govoril: »Kadar prirejaš kosilo ali večerjo, ne vabi ne prijateljev ne bratov ne sorodnikov ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in ti povrnejo. Nasprotno, kadar prirejaš gostijo, povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti; povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih.« Lk 14,1.7-14   

Nismo sami, Bog je z nami!

Jezus se rad ustavi ob gostijah in veliko govori o njih. Če bi ga poslušal nek sladokusec, bi si mislil, da je bilo Jezusu izredno pomembno, kaj mu bo kdo pripravil za kosilo ali večerjo in kako mu bo stregel. Pa vemo, da se okrog hrane ni vrtel. Je že res, da je v Kani z veseljem poskrbel, da dobrega vina ni zmanjkalo, vendar tega ni storil zaradi dobre hrane. Gotovo je rad dobro pojedel, a mu je bilo za mizo pomembnejše od hrane razpoloženje tistih, ki so se ob njej ustavili. Sesti za mizo mu je pomenilo deliti z drugim samega sebe, veseliti se z drugim tega, kar nam je podaril Bog. Kako pomembne so 'gostije' so dobro razumeli mnogi svetniki. Tako je Frančišek Asiški, ki se je toliko odpovedoval, vedno ko se je srečal z brati posebno pozornost posvetil skupnemu obedu. Vedno je priredil pravo mini veselico, kjer so se ob skromni hrani, gozdnih sadežih in koreninicah, ker boljšega niti niso imeli, veselili medsebojne povezanosti in bratske ljubezni.

Ko danes govori Jezus o tem, kako naj se obnašamo na gostijah, se najprej ustavimo ob tem, kako On nas vabi k skupni mizi in kako stopa med nas. Najprej je preprosto z nami, da nismo sami, kot pravi letošnje oratorijsko geslo. V izredni pozornosti in veselem sočutju nikogar ne spregleda, vsakega sprašuje: »Kako si? Kaj te skrbi?« Vsak od nas mu je pomemben, vsakega ljubi, ga ima rad kot svojega otroka, kot svojega sina, svojo hčer. Verjamete: Vsak od nas je resnično njegov ljubljeni otrok. Tako zelo smo mu pomembni, da je za nas vedno znova pripravljen trpeti. Vse naredi za nas, samo da bi bili srečni. Ljubi nas, da bi se čutili ljubljene. Ne izloča nikogar, da bi doživljali veselje nad sprejetostjo. Potrpi z nami in nam odpušča, da bi tudi sami sebi lahko odpustili. Jutri greste v šolo, dragi otroci. Ko vas je strah, pomislite, da niste sami, da je z vami Bog. Ko pomislite, da ne boste zmogli, verjemite, da bo Bog pomagal, če se boste trudili. Verjemite vase, četudi nimate najboljše šolske torbe, najlepše obleke. Dragi starši, če niste bil z otroki na ne vem kakšnih počitnicah, ste še vedno v redu, lahko se veselite sebe. Če ni vse tako kot narekuje družba, vas Bog še vedno neizmerno ljubi. Nismo sami, Bog je z nami, naj bo geslo skozi vse leto, da bi vztrajali v zaupanju, da smo ljubljeni!

Z nami pa je tudi tako, da ga mi prinašamo drugim, da smo mi njegove priče, da po nas prihaja med druge. Kako pomembno je danes, da bi drugi ob nas čutili, da je Bog med nami! Torej, ko čutimo, kako ljubeč je z nami, naj nas to žene, da Njegovo ljubezen prinašamo drugim! Otroci, pa tudi starši, ko vas prime, da bi izločali tiste, ki niso po vašem okusu, pomislite na Jezusa. Nikogar ni izločil, umrl je prav za vsakega, najbolj uboge je imel najraje, najbolj zapostavljene in čudne je imel najraje, ker je v njih videl Božje otroke, čudovito ustvarjena bitja, svoje ljubljene brate in sestre. Torej, naj med nami ne vlada prezir in izločanje. Povsod bodimo Jezusove priče, priče njegove ljubezni! Ne delimo ljudi okrog nas na dobre in hudobne, lepe in grde, pametne in neumno. V vseh odkrivajmo božjo ljubezen in ljubimo vse. Vztrajno si prizadevajmo videti v bližnjem božjo podobo. Naj bo po nas Bog z drugimi, naj ga začutijo v naši pozornosti, naši ljubezni, našem veselju!

Dragi bratje in sestre: Prinašajmo svetu zavest, da nas Bog ljubi in da smo povabljeni, da ljubimo! Vztrajajmo v tej zavesti skozi vse šolsko leto! Torej, veselimo se, da je Bog z nami, naj bodo tega veselja deležni tudi drugi, naj po nas čutijo, da jih ljubi Bog! Amen.