Sv. Matej, apostol

Včasih se tako obnašamo, kot bi hoteli Bogu narekovati, kaj naj stori.

Tudi tisti dan, ko je Kristus poklical mitničarja Mateja, se je zgodilo nekaj podobnega.

»Hodi za menoj!« To je bilo za Mateja dovolj.

A nič ni pomenilo farizejem. Takoj so se obregnili ob Kristusa: »Zakaj jé vaš učenik s cestninarji in grešniki?« Učencem ni bilo treba odgovarjati, še manj zboru cestninarjev, ki so sedeli pri poslovilni gostiji. Odgovoril je Kristus sam: »Usmiljenja hočem in ne daritve. Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni.«

Postal je apostol. Zelo verjetno so prve zbirke kasnejšega »Matejevega evangelija« njegove. Najbolj urejen evangelij. Zlasti poglavje govora na gori je zbralo najlepše bisere Kristusovih naukov.

Mateja niso več motili cestninarji, ki jih je zapustil. Bili so na slabem glasu, ker so za okupatorja od rojakov pobirali denar in je marsikaj obtičalo v njihovih žepih. Pa tudi farizeji ga niso motili. Zanje ni postal nič boljši, ko je šel za Jezusom.

Kristus mu je dovolj. Kot je kasneje zapisal Pavel: Meni pa je življenje Kristus.

Tudi danes si Bog izbira apostole – včasih v vrstah, od koder jih ne pričakujemo. Smemo in moramo prositi. Ne moremo pa narekovati, komu naj bo dana milost. Prepustimo to Bogu. Pač pa bodimo prepričani, da se ne izgubi ne ena zdravamarija, pa četudi jo Bog drugam nameni, kot smo mi želeli.

V Cerkvi je skupna blagajna naših molitev in žrtev, pa tudi božje milosti.