»V izpovedi vere trdimo: 'Verujem eno, sveto, katoliško (…) Cerkev.' Beseda 'katoliški' izvira iz grške besede 'kath'olòn' in pomeni 'glede na celoto', 'celostno'. In v kakšnem smislu se ta celota nanaša na Cerkev, v kakšnem smislu pravimo, da je Cerkev katoliška?
V Cerkvi se oznanja vsa celota vere
Cerkev je katoliška, ker je prostor, hiša, kjer se nam oznanja vsa celota vere, kjer je zveličanje, ki nam ga je prinesel Kristus, ponujeno vsem. Cerkev nam omogoča, da se srečamo z Božjim usmiljenjem, ki nas spreminja, kajti v njej je prisoten Jezus Kristus, ki nam daje resnično izpoved vere, polnost zakramentalnega življenja, avtentičnost posvečene službe. V Cerkvi vsak med nami najde to, kar je potrebno, da bi verovali, živeli kot kristjani, postali svetniki…
V družini je vsakemu dano to, kar mu omogoča rast, zorenje, življenje. Ne moremo rasti sami, ne moremo hoditi sami, se izolirati. Hodi in raste se v skupnosti, v družini. V Cerkvi lahko poslušamo Božjo besedo, gotovi, da je to sporočilo, ki nam ga je dal Gospod. V Cerkvi lahko srečamo Gospoda v zakramentih, ki so kot odprta okna, skozi katera nam sije Božja luč, so kot potoki, iz katerih črpamo življenje samega Boga. V Cerkvi se naučimo živeti občestvo, ljubezen, ki prihaja od Boga.
Vprašajmo se: Kako pa jaz živim v Cerkvi? Kako sprejemam darove, ki mi jih daje, da bi rasel in zorel kot kristjan? Sodelujem v življenju skupnosti ali pa grem v cerkev in se zaprem v svoje probleme, se izoliram pred drugimi? V tem prvem smislu je Cerkev katoliška, ker je hiša vseh: vsi smo otroci Cerkve in vsi smo v tej hiši.
Cerkev je vesoljna
Drugi pomen besede 'katoliški' je 'vesoljen'. Cerkev je katoliška, ker je vesoljna; razširjena je po celostnem svetu in oznanja evangelij vsakemu moškemu in vsaki ženski. Cerkev ni elitna skupina, ne nanaša se samo na nekatere. Cerkev nima zapor, poslana je k vsem osebam, celotni človeški vrsti. Edina Cerkev je prisotna tudi v svojih najmanjših delih. Vsak lahko reče: v moji župniji je prisotna katoliška Cerkev, kajti tudi župnija je del vesoljne Cerkve, tudi ona ima polnost Kristusovih darov, vere, zakramentov, službe; je v občestvu s škofom, papežem in je odprta za vse, brez razlik. Cerkev ni samo v senci našega zvonika, ampak zaobjema prostranost ljudi, narodov, ki izpovedujejo isto vero, se hranijo z isto evharistijo, služijo jim isti pastirji. Čutiti se v občestvu z vsemi cerkvami, vsemi katoliškimi skupnostmi po svetu, majhnimi in velikimi, in čutiti, da smo vsi v poslanstvu, majhne in velike skupnosti, vsi moramo odpreti naša vrata in izstopiti zaradi evangelija.
Vprašajmo se torej: Kaj jaz počnem, da bi drugim sporočil veselje ob srečanju z Gospodom, veselje pripadnosti Cerkvi? Oznanjati in pričevati vero ni zadeva le nekaterih, tiče se tudi mene, tebe, vsakega med nami.
Cerkev – bogastvo enosti in različnosti
Cerkev je katoliška, ker je 'hiša harmonije', kjer sta enost in različnost med seboj povezani v bogastvo. Podoba simfonije nam govori o sozvočju in harmoniji, kjer skupaj igrajo različna glasbila. Vsako ohrani svojevrstnost zvoka, značilnosti zvoka pa se ujamejo okoli nečesa skupnega. Tukaj je tudi dirigent, ki jih vodi, in v izvajanju simfonije vsi igrajo skupaj v harmoniji, ne da bi pri tem bil odstranjen svojstven zvok posameznega glasbila, posebnost vsakega med njimi; ravno nasprotno, vrednoteno je v največji možni meri.
Ta lepa podoba nam govori, da je Cerkev kot velik orkester, v katerem so raznolikosti. Nismo vsi enaki in tudi ne smemo biti vsi enaki. Vsi smo različni, drugačni, vsak s svojimi lastnostmi. In to je lepota Cerkve: vsak ima svoje, tisto, kar mu je Bog dal, da bi obogatil druge. Med sestavnimi deli je torej ta različnost, ki pa ne vstopa v konflikt, si ne nasprotuje, ampak je raznoterost, ki si dopušča, da jo Sveti Duh zliva v harmonijo. Sveti Duh pa je 'dirigent', On sam je harmonija.
Ponovno se vprašajmo: Ali v naših skupnostih živimo harmonijo ali pa se prepiramo? V moji župniji, mojem gibanju, ali obstajajo obrekovanja? Če je obrekovanje, potem ni harmonije, je boj. In to ni Cerkev, Cerkev je harmonija vseh. Naj nikoli ne pride do obrekovanja drugih in do prepirov! Sprejmimo drugega, sprejmimo pravilno raznolikost - da bo ta drugačen, da bo tisti mislil drugače. V isti veri je namreč mogoče razmišljati različno, sicer težimo k uniformiranosti vsega. Uniformiranost namreč ubija življenje. Življenje Cerkve je raznolikost in ko hočemo vsiliti uniformiranost, enoličnost, ubijamo darove Svetega Duha.
Prosimo Svetega Duha, ki je avtor te enosti v različnosti, te harmonije, naj nas naredi vedno bolj 'katoličane' v tej Cerkvi, ki je katoliška in vesoljna.« (Papež Frančišek med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 9.10.2013)