Kristus Kralj
Zadnja nedelja v letu. Nekak pečat ali »amen« k bogoslužju vsega leta.
Ne triumfalizem.
Po volji Pija XI.: »kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, ljubezni in miru«.
Če prav premislim te besede, potem praznik dobiva z vsakim letom globlji pomen. Dokler se med nas ne vrne Kristus, ni upanja, da se zmedeni svet uredi v dostojno človeško družbo.
Vsak bi rad dočakal ta dan. Pa ga ne bomo, če ne bomo vsak zase v sebi, v svojem življenju gradili božjega kraljestva.
Koliko je morda v meni še poganskih dežel, koliko sebičnega mojega sveta, kamor še ni stopila Kristusova noga.
Papež pravi: resnica, svetost, ljubezen, milost, pravica, mir.
Je vse to v meni? In kako se bom boril za to »kraljestvo« v svetu, pri drugih, če ga v meni ni?
Bil bi hinavec.
Zame praznik Kristusa Kralja ni praznik zmagoslavja. Kristus Kralj je na križu. Mož bolečin. Izvržek človeštva.
Današnji praznik je spraševanje vesti: Če je poteptano božje kraljestvo v svetu, je kos tega sveta vsaj v meni?
Vihrati zastavo v sprevodu, to zmore vsak. Živeti resnici, pravici, ljubezni, tega ne zmore vsak. In to od mene, od nas pričakuje Kristus Kralj.








