Adventni čas je najbolj ugoden čas, da se dvigne »potopljeni svet« tistih, ki jim je božič ostal le spomin.

Izgubili so vero. Tuja učenost in viharji so prekrili bleščeči utrip domače vere, ki pa nikdar ni dozorela do samostojne, prepričane vere. Morda edina svetla točka: mati z rožnim vencem v roki v pričakovanju svete noči. Prav ta spomin utegne prebuditi hrepenenje, da zapustijo prazno življenje in se vrnejo k sreči vere.

Tudi zanje je Bog spregovoril. To je naša sreča: da ni spregovoril v gromu in blisku kot na Sinajski gori. Betlehem, Nazaret, Galilejsko jezero, Jeruzalem – povsod se razdaja božja ljubezen.

Pred ljubeznijo je težje vzdržati kot pred pravičnostjo. Na kolena ne sili pravičnost, pač pa ljubezen.

Čas premišljevanja: hočem ali nočem, tudi jaz sem vpleten v zgodbo odrešenja. Je meni Kristus le privid? Se moje misli niso dotaknile niti robu njegovega plašča? Nisem še omamljen od te nezaslišane ljubezni?

Naj moja vera visi samo še na nitki, vedno so mi odprti vsi vrtovi prostranega nadnaravnega sveta. Morda mi je potrebno samo močno adventno doživetje, pa se bo prebudila moja speča vera in mi bodo spet zazvonili božični zvonovi kot nekoč.

Moliti je treba, veliko moliti zase in za vse tiste, katerim je spet treba vrniti Kristusa.