Sv. Anton, puščavnik

Samota brez Boga je polna strahov. Horror vacui – so rekli latinci: strah pred praznoto. Zato moderni človek samote ne prenese. Zato navijamo nemogoče plošče, se prevažamo sem in tja, prihajamo s počitnic utrujeni. Večni beg pred samoto.

Blažena samota in edina blaženost, kot je vzklikal sv. Bruno, je samo tista, ki je polna Boga.

Ta je zdravilo zame in za svet.

Morda prihaja čas, ko bodo ozelenele puščave in jih bodo posejali iskalci samotne molitve.

Ko odmeva klic: apostolsko delo, socialno delo, boj za pravičnost, – ne smemo pozabiti, da brez puščavniške misli ne bo boljšega sveta.

Pomirja misel: na delu je Sveti Duh, ki ne bo vprašal nas, nebogljene ljudi, kje naj zastavi svoje delo.

Pridi, Sveti Duh, daj mi doživeti srečo in blagoslov samotne molitve srca.