S plešočim korakom iti skozi življenje pomeni, da nismo razumeli njegovega smisla.

Šumno veseljačenje, droge, seksualno izživljanje, hlastanje za trenutnim užitkom – je le beg. Beg pred pristnim življenjem.

V tem je tragika večjega dela mladine tostran in onstran zaves: la dolce vita.

Nič več ni sveto, ni meje med poštenim in nepoštenim. Izginil je pojem greha.

Najusodnejši je vdor uživanjaželjnosti v »presveto«. Tudi Kristus, tudi Bog naj še imata svojo ceno, kolikor služita programu »la dolce vita«.

In vendar pesimizem ni krščanski. Bil bi znamenje nemoči.

Na nas je, da z obema rokama zgrabimo za življenje in sebe in druge iz strahote sveta rešujemo v svobodo večnosti.

Sam sebi moram znati reči: ne.

Svobodno moram reči: da, ko me kliče dolžnost.

Ne tarnanje. Ne godrnjanje.

Delo!