Vdor posvetnosti – to je nevarnost! »Pogansko krščanstvo«! Vsi napadi od zunaj so moreči, na videz veliko zrušijo, a koncem koncev prečiščujejo.

Za Cerkev je bilo vedno usodno drugo: vdor posvetnega duha. Papeški »dvor«, škofje, duhovniki, verniki – vse se je udinjalo svetu. Čim je s Konstantinom Cerkev dobila svobodo, je bilo konec veličine prvih treh stoletij. Svoboda se je spremenila v suženjstvo Cerkve svetnim vladarjem in moč globokega notranjega življenja je zvodenela. Reševali so klicarji k poglobljeni duhovnosti, k pristnemu evangeljskemu življenju. Po njih je v oslabljeno telo Cerkve pritakala osvežujoča kri. Tako je bilo. Tako bo tudi v bodočnosti. Danes nas ne sme biti toliko strah napadov na Cerkev od zunaj. Peklenska vrata je ne bodo premagala. Lahko pa nas je strah poganstva med nami, v nas. Ali niso tudi v moji duši pokrajine, kjer ni božjega kraljestva, kjer vlada posvetno mišljenje? Če ljubim Cerkev, če mislim iskreno, če me boli vse, kar se dogaja v svetu, potem moram biti pošten: ne s prstom kazati na druge, ampak iti vase. Daj, da spoznam sebe in pokristjanim svoje lastne »poganske dežele«!