Zunanja pokora.

Videz je, da je to samo še spomin na prakrščansko dobo in sredstvo srednjega veka. Bič, bedenja, posti, spokorni pasovi. Vse to je modernemu človeku tuje.

Tudi Cerkev je odpravila post ali ga do skrajnosti omilila.

In vendar ne bomo mogli dorasti tudi brez zunanje ali telesne pokore. Tukaj ni vprašanje modernosti ali staromodnosti. Tu je vprašanje, ali umira v meni stari človek in raste novi.

Telo in duša sta eno. A telesnost je obremenjena s čutnostjo. Krščanski realizem mora računati s tem.

Če nas Cerkev odvezuje od obveznih postov, nas ni odvezala in nas tudi oprostiti ne more od telesnega zatajevanja. Le to hoče, da bo to čim bolj prostovoljno.

Ni potreben bič iz konoplje, bič so lahko živci. Ni potreben spokorni pas, lahko je trdo delo za bližnjega, ki nam je za vse dobro nehvaležen in nas muči s svojo nevzgojenostjo.

Karkoli, a telo mora čutiti, da se podreja duhu. Kakor bi se nekateri radi oprostili moralnih obveznosti in to podprli z »antropološkimi« in ne vem kakšnimi argumenti še, če hočem postati duhoven človek, moram skozi ogenj odpovedi. Gre zame in za mojo večnost!