Če me ne razumejo, če me opravljajo, obrekujejo, sem potrt.

To je najboljše znamenje, da še krepko živi moj jaz.

Če me to mora poniževati, je zanesljiv dokaz, da še nisem ponižen. Sebičnost je tako trdoživa, da zlepa ne zamre.

Posebno je boleče, če prihajajo udarci od tam, kjer bi pričakoval hvaležnost, pomoč, opogumljajočo besedo.

Kristus predvsem to poudarja: Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen.

Če bi bil iz srca ponižen, bi bil vesel prezira, opravljanja, obrekovanja, pa četudi bi vse to prihajalo od ljudi, od katerih bi najmanj pričakoval.

Svetniki so si meli roke, kadar se jim je to godilo.

Frančišek Asiški to imenuje: največje veselje.

Torej ...

Kristus je skozi vse to moral iti – prav do Kalvarije.

Pogum!