Mevžasto tarnanje ne napoveduje nobene prihodnosti.

Ne moje osebne, ne naše katoliške.

Zato propade toliko sijajnih ljudi in sijajnih podjetij.

Vztrajnosti ni.

Le tisti, ki imajo pogum, za vsako polomijo znova začeti, zgrabiti za delo še z večjo silo, samodisciplino in trdno voljo, le tisti dospejo do cilja.

Nekaterim je vztrajnost že po naravi dana.

Drugi pa si jo morajo privzgojiti.

Za vsakega kristjana pa je to ne le prirojena lastnost, ampak mora postati priborjena krepost.

Svet bi kmalu dobil drugačen obraz, če bi mi katoličani znali kot en mož zgrabiti za delo.

Namesto vztrajne skupne borbe pa izgubljamo čas in energije v obsojanju drug drugega, v lastnem taboru.

Četudi ga kdaj polomim, gotovo bom Bogu bolj všeč, če delam, kot pa da jadikujem in čakam križem rok na boljše čase.

Boljši časi so v naših rokah!