Ali sem res kristjan, scela kristjan?
Če je vera le okras mojega posvetnega življenja – potem bi bil nekak kičast okvir. Če mlademu človeku vsa verska vzgoja ni dala drugega, bo lepega dne okvir vrgel na smetišče. In ostala bo praznina.
Ali je moja vera zraščena z bistvom mojega jaza? Od tega je odvisno vse drugo: moja molitev, moja maša, moja spoved, moj odnos do bližnjega.
Morem brez te pristnosti današnjemu svetu sploh kaj dajati?
Ta pristnost ni prirojena, treba jo je ustvarjati – z milostjo seveda. Kristus je Nikodemu dopovedal, da se je treba znova roditi. Težko ga je razumel.'Morda po dva tisoč letih težko razumemo tudi mi. Še težje uresničimo.
Zato toliko zmaličenih pojavov »nekega« krščanskega življenja. Tistim, ki iščejo, zapirajo pot do Cerkve.
Kaj ni to jedro vprašanj, ki so jih reševale zadnje sinode: evangelizacija, katehizacija?
Sem molil tiste dni, da bi papeža in škofe razsvetljeval Sveti Duh? Majhno vprašanje, pa je morda v odgovoru pojasnilo: kdo sem.








