Biti kristjan – nedoumljiva skrivnost.

V prsteni posodi nosimo Boga samega.

Na slabotnih ramenih nosimo odgovornost za tiste, ki verujejo, in za one, ki ne verujejo.

Iz naše človeške slabotnosti mora žareti Kristusov obraz.

V nas in po nas hoče Kristus nadaljevati svojo pot skozi stoletja: oznanjati evangelij, trositi ljubezen, prinašati milost in blagoslov, trpeti in umirati.

To je tisto »kraljevo duhovstvo«, katerega smo deležni vsi – do zadnjega neukega vernika.

Posebej pa ta naloga bremeni duhovnika, ki je v ta namen prejel zakrament mašniškega posvečenja. Skrivnosti te božje ekonomije odkrili ne bomo. Moramo pa jo sprejeti.

Tudi duhovniško poslanstvo nosimo v prstenih posodah. In če se posoda razbije, ostane razvalina. Trpljenje vernih, pohujšanje obrobnih, veselje sovražnikov.

Pa je razvalina vsak kristjan, ki je pozabil na svojo veličino, na svoje poslanstvo.

Gospod, ki si nam naložil toliko odgovornosti, daj nam še milost!