Prazen grob in temelj vere, ki nas povezuje
»Izjemna milost je biti tukaj združeni v molitvi. Prazen grob je kraj, od koder se je začela širiti vest o vstajenju: 'Ne bojta se! Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Obujen je bil, kakor je rekel! Stopíta sèm in poglejta kraj, kamor so ga položili. Hitro pojdita in povejta njegovim učencem: Obujen je bil od mrtvih!' To oznanilo, potrjeno od oseb, ki se jim je prikazal vstali Gospod, je srce krščanskega sporočila, zvesto posredovano iz generacije v generacijo, kot trdi apostol Pavel: 'Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel. Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih.' To je temelj vere, ki nas povezuje, po kateri skupaj izpovedujemo, da je Jezus Kristus, edinorojeni Sin Očeta in naš edini Gospod, trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen; šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal'. Vsak od nas, vsak krščen v Kristusu, je duhovno vstal iz tega groba, kajti po krstu smo vsi zares včlenjeni v Edinorojenega v vsem stvarstvu, pokopani skupaj z njim, da bi z njim vstali in lahko stopili v novo življenje.

Smo osebe vstajenja in ne smrti
Sprejmimo posebne milosti tega trenutka, zaustavimo se v vdani zbranosti ob praznem grobu, da bi ponovno odkrili veličino svoje krščanske poklicanosti. Smo moški in ženske vstajenja, ne smrti. Iz tega kraja se učimo živeti svoje življenje, trpljenje naših Cerkva in vsega sveta v luči velikonočnega jutra. Vse rane, vse trpljenje, vsa bolečina je bila naložena na ramena dobrega pastirja, ki je daroval samega sebe in nam s svojo žrtvijo odprl prehod v večno življenje. Ne dopustimo si ukrasti temelja našega upanja! Ne prikrajšajmo sveta za veselo oznanilo vstajenja! Ne bodimo gluhi za močan poziv k edinosti, ki odmeva od tega kraja, v besedah njega, ki nas kot Vstali vse imenuje 'moji bratje'.

Lahko so odstranjene ovire, ki še preprečujejo polno občestvo
Seveda ni mogoče zanikati razdelitev, ki še vedno obstajajo med Jezusovimi učenci. Pa vendar je petdeset let po objemu Pavla VI. in Atenagore mogoče priznati, s hvaležnostjo in začudenjem, da so na pobudo Svetega Duha bili narejeni pomembni koraki k edinosti. Do polnega občestva je treba prehoditi še strmo pot. Izraz tega občestva je obhajanje evharistije ob isti oltarni mizi. Vendar pa razhajanja ne smejo prestrašiti in ohromiti naše poti. Moramo verjeti, da kot je bil odmaknjen kamen izpred groba, tako so lahko odstranjene ovire, ki še vedno preprečujejo polno občestvo med nami. To bo milost vstajenja, ki jo lahko že danes predokušamo. Vsakokrat, ko prosimo odpuščanja in ko imamo dovolj poguma, da ga sprejmemo, doživimo vstajenje. Vsakokrat, ko presežemo stare predsodke in imamo pogum pospeševati nove bratske odnose, izpovemo, da je Kristus zares Vstali. Vsakokrat, ko mislimo na prihodnost Cerkve, začenši pri njeni poklicanosti k edinosti, sije luč velikonočnega jutra. Želim, da bi ohranjali dialog z vsemi brati v Kristusu in tako našli obliko izvrševanja službe, ki je lastna rimskemu škofu in ki bi se v skladu z njegovim poslanstvom odprla za novo situacijo in lahko bila v aktualnem kontekstu služba ljubezni in občestva, priznanega od vseh.

Ekumenizem krvi – ko kristjani skupaj trpijo
Ves Bližnji vzhod je tako pogosto zaznamovan z nasiljem in konflikti. V molitvi ne pozabimo na mnoge ljudi, ki na različnih krajih našega planeta trpijo zaradi vojne, revščine, lakote, ter tudi na mnoge kristjane, ki so preganjani zaradi svoje vere v vstalega Gospoda. Ko kristjani različnih izpovedi trpijo skupaj, drug ob drugem, in drug drugemu nudijo pomoč z bratsko ljubeznijo, se uresničuje ekumenizem trpljenja, uresničuje se ekumenizem krvi, ki vsebuje posebno učinkovitost, ne le za področja, kjer se dogaja, ampak v milosti občestva svetnikov tudi za vso Cerkev.« (Papež Frančišek v baziliki Jezusovega groba, 25.5.2014)

Jeruzalem: Bratski objem papeža Frančiška in ekumenskega patriarha Bartolomeja

»V Abrahamu muslimani, kristjani in judje, vsak na svoj način, prepoznavamo očeta v veri in mogočen zgled za posnemanje. Abraham je postal romar, zapustil je svoje ljudi, svoj dom, da bi odšel na duhovno pustolovščino, na katero ga je klical Bog. Romar je oseba, ki postane uboga, ki gre na pot, ki je usmerjena naproti velikemu in željno pričakovanemu cilju, ki živi v upanju prejete obljube. Tako je bilo z Abrahamom in taka bi morala biti tudi naša duhovna drža. Nikoli se ne moremo imeti za samozadostne gospodarje svojega življenja; ne moremo se omejiti na ostajanje v zaprtosti, gotovi v svoja prepričanja. Pred Božjo skrivnostjo smo vsi ubogi, čutimo, da moramo biti vedno pripravljeni iti ven iz sebe, poslušni za klic, ki nam ga namenja Bog, odprti za prihodnost, ki nam jo želi zgraditi On… Spoštujmo in ljubimo se med seboj kot bratje in sestre! Naučimo se dojemati bolečino drugega! Nihče naj v imenu Boga ne instrumentalizira za nasilje! Delajmo skupaj za pravičnost in mir!« (Papež Frančišek ob srečanju z velikim muftijem v Jeruzalemu, 25.5.2014)

Papež Frančišek pri velikem muftiju v Jeruzalemu: Delajmo skupaj za pravičnost in mir!