»V današnjem evangeliju beremo o Jezusu, ki moli za Cerkev in Očeta prosi, naj med njegovimi učenci ne bo razdorov in prepirov. Mnogi namreč govorijo, da so v Cerkvi, a v resnici so z eno nogo notri, z drugo pa še vedno niso vstopili. Tako ohranjajo možnost, da so na obeh krajih: znotraj in zunaj. Za te ljudi Cerkev ni njihova hiša, ne smatrajo je kot svoje, ampak jo imajo v najemu. Nekatere skupine vzamejo Cerkev v najem, a je ne smatrajo za svoj dom. Poznamo tri takšne skupine kristjanov.
V prvi skupini so tisti, ki želijo, da bi v Cerkvi bili vsi enaki. Imenovali bi jih lahko 'uniformisti'. Uniformnost. Togost. Ti ljudje so togi. Nimajo tiste svobode, ki jo daje Sveti Duh. Pomešali so tisto, kar je Jezus oznanjal v evangeliju, s svojo doktrino - svojo doktrino enakosti. Jezus pa ni nikoli hotel, da bi Cerkev bila toga. Nikoli. Tile pa, zaradi te svoje drže, nikoli ne vstopijo v Cerkev. Imenujejo se kristjane, imenujejo se katoličane, a njihova toga drža jih oddaljuje od Cerkve.
Druga skupina so tisti, ki so vedno imeli svoje lastne predstave in niso hoteli, da bi bile enake cerkvenim. Imajo alternativo. So alternativci. Vstopim v Cerkev, a s to svojo idejo, s to svojo ideologijo. Tako je njihova pripadnost Cerkvi delna. Tudi tile imajo eno nogo zunaj Cerkve. Tudi zanje Cerkev ni njihova hiša. Na določeni točki jo najamejo. V Cerkvi so obstajali od vsega začetka. Pomislimo na gnostike, ki jih apostol Janez ostro obsoja. Pravijo, da so katoličani, a imajo svoje ideje, imajo alternativo. S Cerkvijo ne delijo tiste poti, ki ji je lastna.
Tretja skupina so tisti, ki se imenujejo kristjane, a ne vstopijo v srce Cerkve. So izkoriščevalci, iščejo koristi. Hodijo v Cerkev, a zaradi osebne koristi, in na koncu v Cerkvi opravljajo svoje posle. Poslovneži. Dobro jih poznamo. Bili so že od vsega začetka. Pomislimo na čarodeja Simona, na Ananijo in Safira. Ti so izkoriščali Cerkev za lastno korist. Videli smo jih v župnijah ali škofijah, verskih skupnostih; ti 'dobrotniki' Cerkve. Šopirijo se, da so dobrotniki in na koncu, pod mizo, sklepajo lastne posle. Tudi tile Cerkve ne čutijo kot lastne matere, kot svoje. Jezus pa pravi: 'Ne! Cerkev ni toga. Cerkev je svobodna!'
V Cerkvi je veliko karizem. Obstaja velika raznolikost oseb in darov Svetega Duha. Gospod nam pravi: 'Če hočeš vstopiti v Cerkev, naj bo zaradi ljubezni, da boš dal vse svoje srce, ne pa zardi lastnih zadev in v svojo korist.' Cerkev ni hiša za najem. Cerkev je dom, kjer se živi, je kot lastna mati. To seveda ni lahko, kajti skušnjav je veliko. Edinost v Cerkvi, edinost v različnosti, v svobodi, v velikodušnosti ustvarja samo Sveti Duh, to je njegova naloga. Sveti Duh ustvarja ubranost v Cerkvi. Edinost Cerkve je ubranost. Vsi smo različni, nismo enaki, hvala Bogu, sicer bi bilo kot v peklu. In vsi smo poklicani k poslušnosti Svetemu Duhu. Ravno ta poslušnost je tista krepost, ki nas bo rešila pred togostjo, pred tem, da bi v Cerkvi postali alternativci ali izkoriščevalci. Poslušnost Svetemu Duhu - ravno ta poslušnost spreminja Cerkve iz 'hiše v najemu' v 'domačo hišo'.
Naj nam Gospod pošlje Svetega Duha in naj to ubranost podeli našim skupnostim: župnijskim in škofijskim skupnostim, gibanjem… Naj Sveti Duh ustvari to ubranost. Eden od cerkvenih očetov pravi: 'Duh, on sam je ubranost'.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 5.6.2014)
Frančiškova jutranja homilija govorila o kristjanih, ki so z eno nogo v Cerkvi, z drugo pa zunaj nje