Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n23 Bratsko opominjanje?!

5 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 years 45 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2011

Brat, ki greši

»Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa tudi Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar.

 

Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih.«

 

Skupna molitev

»Resnično, povem vam tudi: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.« Mt 18,15-20

 


Bratsko opominjanje!?

 

Jezusova beseda nam danes kar ugaja, seveda če se lahko najdemo na pravi strani in če zaradi opominjanja ne naletimo na posmeh. Jezus jasno pove, da je potrebno opominjati bližnjega za grehe. Če nas v opominih ne sliši, naj nam bo kakor tujec – pogan in cestninar. Kaj bi to lahko pomenilo? Otroci! Če vam prijatelj v šoli nagaja, ga opomnite na štiri oči, potem pokličete za priče še druge prijatelje in nazadnje ga zatožite učiteljici. Če vas ne posluša, kar se bo najbrž zgodilo, ga imate za tujca, torej ga niti ne pogledate več. Bi šlo tako? In starši! Če vas otroci ne poslušajo, pokličete za pomoč soseda, potem pa poveste še v šoli ali župniku, potem pa naj bodo otroci kakor tujci? In mož ali žena, če te sozakonec ne posluša, ga po istem postopku posvariš, če te ne sliši, živiš naprej z drugim kot s tujcem.

 

Ali je po tej poti med nami še kdo, ki ne bi bil pogan ali cestninar. Saj ga vsi lomimo in ponavljamo svoje grehe in napake. Ali je Jezus mislil tako kot sem opisal? Ja in ne hkrati. Ja, potrebno je vztrajati in priti v težavi do dna, a ne brez zavzetega odnosa. Kako je Jezus to, kar nam danes naroča uresničeval v odnosu do apostola Petra, ki smo ga spoznavali na oratoriju (pridiga je ob začetku šolskega leta in so povabljeni vsi udeleženci oratorija in njihovi starši)? Srečala sta se v čolnu. Jezus se je približal Petru tako, da je stopil v njegov svet, svet ribiča, ki se bori z viharjem, morjem in mrežami. Jezus je želel razumeti Petrove skrbi, začutil je njegovo nemoč pri ribolovu, v viharju in praznih mrežah. Čutil je z njim in počasi ga je začel vzgajati. Prvo, brez česar ne moremo prav razumeti današnjega odlomka je torej SOČUTJE, brez katerega ne bomo nikoli prav opominjali.

 

Jezus je v sočutnem odnosu s Petrom. Redno se je umikal v tišino, da je v MOLITVI IN PREMIŠLJEVANJU za vsakega odkrival božji načrt. V takšnem odnosu mu je razlagal, kako si Bog zamišlja njegovo življenje. Povabil ga je na pot ribiča ljudi in mu postopoma razkrival, kaj pomeni slediti Bogu, kaj pomeni izpolniti božji načrt.

 

Peter se je začel upirati Učitelju in je trmaril. Kako že? Upiralo se mu je trpljenje, zato je Jezusu odkrito branil, da ne sme trpeti. Jezus ga je odločno zavrnil: Poberi se! Za menoj, satan! SPREJEMANJE TRPLJENJA je tretji temelj pravega opominjanja. Jezus je trpljenje sprejemal sam in v tej luči razumel tudi dejstvo, da bo moral trpljenje sprejeti tudi Peter.

 

Sočutje, molitev in premišljevanje ob Svetem pismu, ter sprejemanje trpljenja so okvir znotraj katerega je mogoče prav živeti zgornji evangelij, ki nas vabi k bratskemu opominjanju. Torej, dragi otroci, dragi mladi, dragi starši, dragi bratje in sestre Jezus nas vabi, da ne živimo le zase, ampak da dobro, ki ga ob Njem spoznavamo, prenašamo tudi na druge in sicer z bratskim opominjanjem. K čemu pa bomo opominjali, smo se učili na oratoriju, k temu za kar se bomo sami trudili:

 

Grem, na Tvojo besedo – Tja, kamor me kliče Bog, ne kjer mi je lažje.

Ljubim, na Tvojo besedo – Tako, da sem pripravljen za bližnjega dati življenje, ne pa iskati ugodje.

Zaupam, na Tvojo besedo – Ne popravljam Božjih načrtov, ko mi ne ugajajo.

Ubogam, na Tvojo besedo – Ubogam in nosim težo odgovornega življenja.

Vztrajam, na Tvojo besedo – Ne zbežim, ko mi postane naporno.

Bom, na Tvojo besedo – Izpolnim, kar sem obljubil, čeprav bi se raje umaknil.

 

No, vse to že poznamo od oratorija. Bog računa na nas, računa, da bomo odgovorno živeli iz Njegove besede, ki jo prejemamo. Še več, danes nas opozarja, da moramo k temu opominjati tudi svoje brate in sestre, ljudi okrog sebe. Najprej si torej prizadevajmo za zvesto hojo za Njegovo besede, potem pa na delo k opominjanju. Pri tem pa ne pozabimo na troje: SOČUTJE, MOLITEV IN PREMIŠLJEVANJE Božje besede ter SPREJEMANJE TRPLJENJA. Naj bodo naši odnosi polni sočutja in želje po tem, da bi drugega razumeli. Naj naši dnevi ne minevajo brez molitve in premišljevanja Božje besede. Ne otepajmo se trpljenja, ki ga odgovorno življenje prinaša. Potem pa vztrajno na pot oznanjevanja. Vsem povejmo, kam nas vabi Božja beseda in vsakega svarimo pred zablodami tega sveta.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 years 46 weeks od tega
Pridružen: 13.01.2011

Najprej bi rada z vami delila veselje in hvaležnost Bogu, da sem v nedeljo popoldan, v družbi še dveh sosester, lahko bila na Mirenskem Gradu. Temu, kar smo imele priložnost doživeti, se upravičeno reče: slovesni začetek šolskega leta. Vse priznanje vsem, ki ste ga pripravili!

 

Ko sem prebrala tvojo pridigo, Peter, pa je hvaležnost, da sem jo lahko slišala in videla ;) v živo, samo še večja. Ni primerjave – te spodbude, ki so vsekakor zelo močne, samo prebrat na forumu, ali pa biti soudeležen pri živem dialogu, ki se je med pridigo gradil med tabo in otroci, med tabo in starši in končno med vsemi, ki smo oblikovali oltarno občestvo.

 

Od celotnega nedeljskega dogajanja na Gradu mi ostaja okus veselja in hrepenenja po polnosti življenja, pa tudi okus po slastnih palačinkah ;), od pridige pa predvsem tole sporočilo: »Sočutje, molitev in premišljevanje ob Svetem pismu, ter sprejemanje trpljenja so okvir znotraj katerega je mogoče prav živeti zgornji evangelij, ki nas vabi k bratskemu opominjanju.«

 

Ko sem potem na forum dodala še nedeljski nagovor papeža Frančiška, se me je pa najbolj dotaknil zadnji stavek tegale odlomka: »Najprej se osebno pogovoriti... In če me brat ne posluša?... Se vrni k njemu še z dvema ali tremi osebami... Če pa kljub temu ne sprejme opomina, je potrebno povedati skupnosti. Če pa tudi skupnosti ne posluša, potem mu je potrebno dati čutiti ta prelom in ločitev, ki ju je on sam povzročil, ko ni več v občestvu z brati in sestrami.«

 

Dolga leta sem rabila, da sem razumela, da je tistemu, ki ves čas s svojo držo rani odnos in ne sprejme oz. ne vzame resno nobenega opomina, končno potrebno dati čutiti ta prelom in ločitev, ki ju je on sam povzročil.  

Martina
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 7 years 47 weeks od tega
Pridružen: 08.03.2011

Tudi mene nagovarja te misli: SOČUTJE, MOLITEV IN PREMIŠLJEVANJE Božje besede ter SPREJEMANJE TRPLJENJA. Najraje bi se ukvarjala samo s prvimi tremi variantami a ne gre. Vedno bolj mi postaja jasno, da je trpljenje ključno za svetost. Včasih ne vem več ali se stvari jasnijo, ker postajam starejša ali zato ker je trpljenja več in v tem vidim tudi smisel. Da ne bi kdo mislil, trpljenja ne iščem in si ga ne želim, a pride, samo.
Trpljenje me spominja na sol, ki jo dodaš jedi, da postane okusna. Tako vidim tudi, da če sočutju, molitvi in premišljevanje božje besede sledi trpljenje, postane vse bolj smiselno in zajeto v celoto. Tudi Kristus je bil sočuten, molil je in premišljeval, na koncu pa se je oklenil križa.
Prosimo Boga, da bi ostajali sočutni, da bi ob molitvi in premišljevanju Evangelija, postajalo trpljenje s svetniškim okusom.

nuša
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 years 23 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2011

Meni tudi pomaga tale pridiga, da je lahko opominjanje bolj na mestu. Vedno znova mi pride na misel: "Najprej sočutje, Nuša! Kje je sploh človek, ki je pred tabo? Kaj se mu dogaja?" Potem je v vsem skupaj več ljubezni, če ne je pa samo tisto, kar imam sama v glavi.

Vas vse pozdravljam! Malo se javljam, nimam kaj dodat. Lahko samo vzamem resno, kar me nagovarja in delam. Vseeno sem dobila prijazno brco, naj kaj napišem. :) Skratka, sem z vami. ;)

 

"Ne bojte se! Široko odprite vrata Kristusu!" (papež Janez Pavel II.)

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 years 46 weeks od tega
Pridružen: 13.01.2011

O, kako lepo, Nuša, da nam daješ videti konkreten sad "bratskega opominjanja" ;). Naj bogato obrodi!

Hvala za pozdrav in lepo da se oglasiš! Je prav dober občutek, ko nas je več, da nismo kot kakšni brodolomci ;)

Vse dobro! Pa kmalu se spet kaj javi! Če je tebi koristila "prijazna brca", jo pa morda še ti komu podari. Korajža velja! ;)

Mihaela
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 years 45 weeks od tega
Pridružen: 19.02.2011

potrebno je vztrajati in priti v težavi do dna, a ne brez zavzetega odnosa… Spraševala sem se o sočutju in tem kako da človek ne opomni, tudi, če se mu kaj ne zdi prav. Kako, da se v glavi dostikrat porodi misel, da je to, da bližnjega pustiš pri miru, sočutje. Je to res sočutje do bližnjega ali je to kaj drugega? Zakaj v določenih primerih ne zmorem bratsko opominjati in sem podobna Adamu, ki v napačnem sočutju vzame jabolko od Eve?    Zdi se mi, da je to strah, pa ne za drugega, ampak zase, da stvar ne bo razumljena in da bom pri tem potegnila slabši konec, da bom ostala sama in nerazumljen. Torej se tu ne morem opravičiti s sočutjem ampak je potrebno temu reči beg pred resnico in nezaupanje v božjo veličino. Po drugi strani pa je skrb, da me drugi ne bo razumel spet upravičena, če pred opominjanjem nisem pripravljena stopiti v njegov svet. Jezus je želel razumeti Petrove skrbi, začutil je njegovo nemoč pri ribolovu, v viharju in praznih mrežah. Čutil je z njim in počasi ga je začel vzgajati. Za bratsko opominjanje je res nujno sočutje, ta pa zahteva napor. Bog nam pomagaj, da bi zmogli bolj vztrajati v molitvi in pravem sočutju in opominjanju, ki ga svet tako zelo potrebuje. In hvala Bogu za tiste duhovnike, ki še vztrajajo za Jezusom v sočutju, molitvi, premišljevanju in sprejemanju trpljenja. Hvala Bogu tudi za živo cerkev na Mirenskem gradu, ki sva jo po dolgem času spet lahko začutila v nedeljo na in po mladinski maši.