»Varujmo se nečimrnosti, ki nas oddaljuje od resnice in zaradi katere živimo v milnem mehurčku.Kristjani moramo, tudi kadar delamo dobro, bežati pred skušnjavo, da bi se kazali pred drugimi.
Če nimaš ničesar trdnega, boš tudi ti minil kot vse druge stvari. Nečimrnost je skušnjava, ki ne preži samo na pogane, ampak tudi na kristjane, ljudi vere. Jezus je pogosto grajal tiste, ki so hvalili sami sebe. Pismoukom je očital, da so se sprehajali po trgih v bleščečih oblačilih kot princi. Gospod pa pravi: 'Ko ti moliš, prosim te, ne razkazuj se, ne moli zato, da bi te drugi videli, moli na skrivnem, pojdi v svojo sobo.' Enako velja glede pomoči revnim: 'Počni to na skrivnem. Oče vidi. In to je dovolj.'
Nečimrnež z ene strani nameni ček za cerkvene dejavnosti, z druge pa Cerkev goljufa. Tako dela nečimrnež: živi, da bi se kazal. 'Ko se postiš', pravi takim Gospod, 'prosim te, ne delaj se potrtega, žalostnega, saj bodo vsi vedeli, da se postiš; posti se z veseljem, kesaj se z veseljem, tako da nihče ne bo vedel.' To je nečimrnost: živeti za razkazovanje, živeti, da bi nas videli.
Kristjani, ki živijo na ta način, se razkazujejo, so nečimrni, so kot pavi, šopirijo se. Nekdo pravi: Sem kristjan, sem sorodnik tistega duhovnika, tiste sestre, tega škofa, moja družina je krščanska družina. Hvalijo se. A tvoja pot z Gospodom? Kako moliš? Kakšno je tvoje življenje glede del usmiljenja? Obiskuješ bolnike? Zato nam Jezus pravi, da moramo svojo hišo, svoje krščansko življenje, graditi na skali, na resnici. Nečimrneži pa svojo hišo gradijo na pesku in hiša se zruši, krščansko življenje se zruši, zdrsne, kajti ne more se upreti skušnjavam.
Koliko kristjanov živi za razkazovanje. Njihovo življenje se zdi kot milni mehurček. Lep je, ta milni mehurček. Toliko barv. A traja eno sekundo in kaj potem? Tudi ko gledamo kakšne nagrobne spomenike, lahko vidimo nečimrnost, kajti v resnici gre za vrnitev v golo zemljo, kot je govoril Božji služabnik Pavel VI. 'Čaka nas gola zemlja, to je naša končna resnica.' Do takrat pa se hvalim ali pa delam kaj? Delam dobro? Iščem Boga? Molim? To so trne stvari. Nečimrnost je lažnivka, je domišljava, vara samo sebe, vara nečimrneža, saj se najprej pretvarja, da nekaj je, na koncu pa verjame da to je; verjame. Revež!
Ravno to se je zgodilo četrtnemu oblastniku Herodu. Kot pripoveduje današnji evangelij, se je neutrudno spraševal o Jezusovi identiteti. Nečimrnost jemlje mir in seje slab nemir. Kot tiste osebe, ki se preveč uredijo, naličijo, potem pa se bojijo, da jih bo ujel dež in bo vsa urejenost izginila. Nečimrnost nam ne daje miru. Samo resnica nam daje mir. Edina skala, na kateri lahko gradimo svoje življenje, je Jezus. Pomislimo na hudiča, ki je Jezusa v puščavi prav tako skušal z nečimrnostjo in mu govoril: 'Pridi z mano, šla bova v tempelj, naredila bova spektakel; vrzi se dol in vsi bodo verovali vate.' Hudič je Jezusu ponudil nečimrnost na pladnju.
Nečimrnost je zelo težka duhovna bolezen. Očetje puščavniki so govorili, da je nečimrnost skušnjava, proti kateri se moramo boriti vse življenje, kajti vrača se, da bi nam vzela resnico. Da bi bolje razumeli, so dejali, da je kot čebula. Vzameš jo in jo začneš lupiti. Nečimrnost lupiš danes, malo jutri in jo lupiš vse življenje, da bi jo premagal. In na koncu si zadovoljen: odstranil sem nečimrnost, olupil sem čebulo, a na rokah ti je ostal vonj po njej. Prosimo gospoda,da ne bomo hvalisavi, ampak da bomo resnični, z resnico realnosti in resnico evangelija.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 25.9.2014)
V Vatikanu poteka plenarno zasedanje Papeškega odbora za mednarodne evharistične kongrese