Ljubiti moram Cerkev takšno, kot je.

S koncilom je utrla tvegana pota v svet, da mu razkrije Kristusov obraz: čist in nepopačen. Moti se, kdor misli, da Cerkev drvi za modnimi gesli. Res je polna nemira, iskanja, včasih nebogljena, kakor brez moči spričo svetovne problematike, morda še vedno neokretna, prepočasna. A je na poti in hoče biti kot služabnica sveta »vesoljni zakrament«. Zato jo moram ljubiti v vseh njenih stiskah, z njo živeti, trpeti, garati. Le tako lahko rečem, da jo ljubim. Kdor ima strah, da bi le za korak obstal za modo, kdor išče sebe, ne božjega kraljestva, kdor samo kritizira in obsoja, kdor se ihtavo zaganja v skrajnosti, bo obtičal v slepi ulici. Resnični graditelji krščanske prihodnosti so tisti, ki iskreno ljubijo Cerkev. Saj so take in podobne misli neštetokrat zapisane. Toda ali pomenijo meni vodilo? Kako se včasih ne znamo učiti iz zgodovine Cerkve? Kdo je bil njen obnovitelj in kdo je ostal zapisan kot hujskač in nergač? Ni važno, da bom kje na svetu zapisan. Pomembno pa je, da bo moje življenje v celoti služba Cerkvi, v kateri živi Kristus in nadaljuje svoje odrešenjsko poslanstvo.

Resnično ljubiti Kristusa morem samo v Cerkvi.