Strah pred ljudmi.

Koliko dobrega je že uničil. Mnogi ljudje bi bili svetniki, pa jih je zaviral strah, da jih bodo imeli za dobre. Tudi za to je treba poguma: biti dober. Nobene večje stvari ne upajo začeti. Pa bi bili izvrstni delavci. Strah: kaj bodo ljudje rekli, če ne uspem. Ne morejo se odločiti; posebno danes imajo mladi ljudje to težavo. Ovira jih strah pred prihodnostjo, predvsem strah, da ne bodo na pravi poti. Tako propade nešteto dobrih dejanj. Pa tudi dobrih ljudi. Da človek pogumno gre svojo pot – bolje: božjo pot – naprej, ni potrebno, da je po naravi pogumen. Pogumen človek je morda po naravi boječ, a je neustrašen v izpolnjevanju božjih načrtov. Svetniki bi vedeli povedati, koliko jih je stalo, da so kljub osebni boječnosti šli naprej, ne da bi gledali na levo ali na desno. Gospod, daj mi tega poguma!