Neizpolnjene obljube.

Velikokrat je tako. Prosijo: Molite zame. Obljubiš – in pozabiš. Pa vendarle ni potrebno, da pozabljamo, pri vsej svoji zmedenosti in obremenjenosti. Kakor hitro sem komu obljubil svojo molitev, je ta že v zboru mojih prošnja. Od tedaj naprej z menoj moli tudi on. Vsak na svoj način: mož v veliki preizkušnji, mati v srčni bolečini, fant v spolni stiski, dvomljivec v mučnem iskanju, »brezverec« v svoji praznoti ... Ne molim sam, z menoj molijo vsi tisti, ki so prosili za molitev. Njihovo trpljenje, njihove preizkušnje, njihovi boji se spreminjajo v molitev. Če molim že z vsemi tistimi, ki me niso prosili: z muslimani, Judi, hinduisti, ki tudi molijo in ne vem, kako Bog sprejema njihovo molitev, če molim z njimi, je to vendar čudovita molitev. Tako je delal Kristus. Molil je sredi nas, z nami. Tako pred dva tisoč leti, tako danes. So pa primeri, ko stojim pred Bogom in se borim s posebnim problemom, ki se pojavi pred menoj. Trpljenje moralno poraženega človeka je že po svoje molitev. Gotovo pa ga spremenim v molitev vsaj jaz, če molim iz tega trpljenja. Kako v Bogu postaja vse čudovito.

Da bi znal vedno moliti z vsemi in za vse!