Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Post

4 odgovori [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 years 44 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2011

Spreobrni se in veruj Evangeliju

 

Na pepelnično sredo pri pepelenju duhovnik reče: Spreobrni se in veruj Evangeliju. Ta misel me danes še posebej nagovarja. Kako to, da Cerkev predpostavlja, da potrebujemo spreobrnjene, da bi verovali Evangeliju. Mar nismo v Cerkvi zato, ker verujemo v Kristusa in zaupamo njegovim besedam, njegovemu zgledu? Verjetno je odgovor: Da in ne hkrati. Vedno znova nas odnaša od tega, da bi resnično verovali Evangeliju. Prav v tem lahko razumemo tri stebre posta: molitev, odpoved in dobra dela. Poglejmo, kako nam lahko ti pomagajo k spreobrnjenju in veri Evangeliju.

 

Molitev

Pri molitvi se vedno znova srečujemo z vprašanjem časa. Ali imam čas za molitev ali ne? Običajno rečemo, nimam časa. Zakaj? Jezus pravi: Brez mene ne morete ničesar storiti. Ko bi resnično verovali Evangeliju, bi vedeli, da brez Njega ne bo šlo, potem ne bi bilo več vprašanje ali imam čas ali ga nimam. Česa pa resnično brez Jezusa ne moremo storiti? Najpomembnejšega v življenju zagotovo: graditi odnose, ki bodo temelj našega miru, sreče in zadovoljstva.

V letih svojega spremljanja ljudi vedno bolj ugotavljam, da so moje besede popolnoma brez moči, če jih ne podpira Gospod. Koliko predstav imam, kaj vse se mora zgoditi, a nazadnje se izkaže, da se zgodi samo tisto, kar hoče Bog. Vedno bolj sem prepričan, da izgubljam moči vsepovsod, ker prehitevam božjo voljo, ker ne slišim Gospoda, kaj želi storiti. Skratka premalo molim in premalo v molitvi iščem božjo pot. In zakaj to delam? Zato, ker mislim, da zmorem sam.

Molitev v postnem času, mi v prvi vrsti pomeni, ustaviti se, da bi lahko verjel Evangeliju, da brez Gospoda ne moremo storiti ničesar.

 

Odpoved

Temeljno sporočilo Evangelija je Odrešenje! Jezus prihaja, da nas odreši greha in smrti. Greh je sad delovanja hudega duha v našem življenju. Jezus je prišel, da premaga Satana in prinese luč življenja. Brez križa ni zmage nad zlom. Ali lahko v to verjamemo? Glede na to, da je v našem življenju tako malo prostora za prostovoljno odpovedovanje, lahko sklepam, da vsi dvomimo, da je odpoved za boj proti slabemu potrebna. Vse bi storili brez križa. Še več, dvomimo celo, da se v nas ves čas bije boj med Bogom in Satanom.

Če hočemo reči, da resnično verujemo Evangeliju, vzemimo zares boj med dobrim in zlim ter med grehom in krepostmi. Odpoved nam bo pogled na to dvojnost v našem življenju razjasnila. Bolj ko bomo tvegali odpoved, bolj zares bomo vzeli boj in Evangelij hkrati.

 

Dobra dela

Pogosto se zdi, da so dobra dela nekako dodana k našemu vsakdanjemu življenju. To ni scela del nas. V Evangeliju pa beremo, da bo kralj ob koncu časov ločil ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Kraljestvo bo pripravljeno tistim, za katere bodo veljale besede: lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni. Če bi resnično verovali Evangeliju, bi bila dobra dela del našega vsakdana. Pa so res? Ali resnično živimo z mislijo na večnost? Dobra dela nas v postu spodbujajo k razmisleku, čemu živimo, kaj ostane, kaj je cilj našega življenja.

 

Naj bodo torej: molitev, odpoved in dobra dela izziv, da premislimo ali res verujemo Evangeliju. Naj bodo povabilo k spreobrnjenju in uresničenje Evangelija v našem življenju.

 

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 years 46 weeks od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Naj bodo torej: molitev, odpoved in dobra dela izziv, da premislimo ali res verujemo Evangeliju. Naj bodo povabilo k spreobrnjenju in uresničenje Evangelija v našem življenju.«

 

Tudi, ko v svojem življenju kot prvenstveno držo izberemo molitev, odpoved in dobra dela, se v nas še naprej bije boj med dobrim in zlim. Farizeji so se na vseh treh področjih odlikovali pred drugimi, pa so zrasli v napuhu tako, da jim Jezus kliče – gadja zalega, pobeljeni grobovi, slepi vodniki, hinavci... In če ne bi bili mi vsi podvrženi enakim skušnjavam, verjetno v Evangeliju ne bi bilo zapisano:

»Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in ulicah, da bi jih ljudje hvalili. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti daješ miloščino, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica. Tako bo tvoja miloščina na skrivnem, in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.

In kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in vogalih glavnih ulic, da se pokažejo ljudem. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil. Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili. Ne postanite jim podobni, saj vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite…

Kadar se postite, se ne držite čemerno kakor hinavci; kazijo namreč svoje obraze, da pokažejo ljudem, kako se postijo. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil« (Mt 6, 1-18).

 

Res nam je potrebno spreobrnjenje, da bi lahko verovali Evangeliju.

 

Tamara Kobal
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 7 years 45 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2011

To, da si mislimo, da zmoremo sami, je naš hud problem. In temu problemu niti ne pripisujemo neke teže, ga ne vzamemo resno, kot problem. Zakaj je tako težko verjeti Jezusovim besedam: Brez mene ne morete ničesar storiti?! Vse kar zmoremo, vse kar znamo, vsi naši dosežki,… so božja milost; lahko storimo, ker nam je On dal. Namesto hvaležnosti, se v nas rojeva napuh. Če se ob tem ustavljamo in to prepoznavamo, se lahko skušnjavi upiramo in se odločamo za molitev. 

 

Ko gledam na odpoved mojih prejšnjih postov, se mi zdi, da je bila ta odpoved bolj v smislu: ali mi bo uspelo zdržat (npr. brez kave, sladkega, …) in mi ni ravno šlo, vedno se je nekaj zalomilo. Zgleda, da sem se vrnila k molitvi – očitno sem se zanašala bolj nase kot na Boga. Oddaljit se moram od razmišljanja ali mi bo uspelo, to ni bistvo odpovedi. Spoznavam, da ko se nečemu odpovem, moram biti pripravljena na bolečino, na trpljenje, dovoliti si čutiti bolečino, nemoč, … to prinašat pred Gospoda, mu to darovat in delit z njim (to pomeni, da se lahko pred Njim zjočem, ker mi je težko). Če se mu ne upiram, ampak se mu prepuščam, sem z Njim, potem gre. 

 

Sedaj mi prihaja na misel, da če se odločim za molitev in za odpoved v njunem bistvu, tudi dobra dela ne bodo več vprašanje. Rodila se bodo iz molitve in odpovedi. Tu mislim da dobra dela oz. solidarnost, o kateri smo že govorili, v kateri se res razdajamo, ki ima pred seboj tistega, ki je potreben pomoči, ne pa solidarnost, v kateri iščemo svoje potrditve, svojih dosežkov.

 

Naj nam Gospod pomaga na tej strmi poti.

AlenkaZ.
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 13 years 12 weeks od tega
Pridružen: 19.01.2011

Zame je postni čas popolnoma nova dimenzija. Eno samo učenje. Zadnje dni se ustavljam predvsem pri molitvi in odrekanju oz. učenju zmernosti.

Z molitvijo je tako, da ne znam moliti oz. ubadam se s težavo, kako je prav moliti. Imam težavo s tem, da je moja sličica v glavi takšna, da bom prav molila, ko bom prišla do stanja, da bom vedno z veseljem odhajala k molitvi, da bom v njej začutila neko 'vzhičeno' stanje. Če bi čakala na to, potem verjetno ne bi dosti molila. Velikokrat se mi ne da svoje molitvene ure prebiti v molitvi - bi počela vse kaj drugega - odlašam in prelagam tako dolgo, ga me na koncu čas resnično prehiti. Neprestano se moram brcati in si velikokrat reči, naj bo ta moja ura obisk Jezusa. Da odidem predenj, čeprav včasih ne vem, kaj naj. Iščem in preizkušam različne načine. In kadar sem v dvomih 'če delam (molim) prav', Ga prosim, naj me nauči moliti, naj mi pomaga. Verjamem, da konec koncev, noben način ne more biti napačen, saj v vsakem primeru iskanja iščem pot do Njega.

Tudi odrekanje in zmernost je zame nova učna ura. Sploh, ker z vsemi svojimi 'potrebami' krpam svoj manjko v sebi. Je nov izziv tudi v tem, da ugotovim, odkrijem kaj vse se skriva za temi čokoladami, piškoti, sladoledi... Kakšna hrepenenja in rane tlačim s hrano. Se zavedam, da brez Njegove pomoči ne bo šlo. In v teh postnih dneh, se je pojavil nov jutranji fenomen - 'Gospod, pomagaj mi danes pri odrekanju!'. In On pomaga! Vem, da je prav, da se naučim ustavljati pri svojih željah, se znova in znova spraševati: 'Zakaj si to želiš? Res potrebuješ to? Je zate to dobro ali slabo?', saj le tako postajam svobodna. Le tako lahko postanem gospodarica svojih želja, hrepenen in strasti - jaz moram voditi njih in ne one mene.

Pri dobrih delih se pa zopet pojavi težava (same težave! :) ). Spet sličica, da morajo biti dobra dela nekaj velikega. In začnem razmišljati: Kaj pa lahko jaz mala, uboga storim? Kakšno veliko delo? Če bi ostala pri tem, bi kar obupala, ne naredila ničesar, z izgovorom, da nisem dovolj sposobna, da nimam dovolj talentov... Tako poskušam pri malih stvareh - biti strpna, tudi, ko bi najraje vse nekam poslala, se nasmehniti sitni gospe, ki nosi svoj prezir v kuhinjo, narediti stvari, ki niso narejene, pa čeprav niso moje delo, se ustaviti in poklepetati s sestrami, kljub temu, da se mi dozdeva, da je časovna panika med lonci...

Tako se lovim in učim jaz. Me veseli to učenje, čeprav je včasih naporno. Ampak je lepše in lažje, ker me obdaja Njegova ljubezen in ljubezen vseh mojih, ki so ob meni.

 

marta
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 years 11 weeks od tega
Pridružen: 25.02.2011

Brat Roger iz Taizeja je zapisal:" Bog razume vse človeške jezike.Če v tišini stojiš pred njim, že moliš. Tvoja usta ostanejo zaprta, toda srce mu govori.

Če včasih pri občestveni molitvi nisi zbran, se ne vznemirjaj. Že tvoja preprosta navzočnost izraža čakanje na živega Boga."

(Ljubezen vseh ljubezni 1994)