»Naj bodo torej: molitev, odpoved in dobra dela izziv, da premislimo ali res verujemo Evangeliju. Naj bodo povabilo k spreobrnjenju in uresničenje Evangelija v našem življenju.«

Tudi, ko v svojem življenju kot prvenstveno držo izberemo molitev, odpoved in dobra dela, se v nas še naprej bije boj med dobrim in zlim. Farizeji so se na vseh treh področjih odlikovali pred drugimi, pa so zrasli v napuhu tako, da jim Jezus kliče – gadja zalega, pobeljeni grobovi, slepi vodniki, hinavci... In če ne bi bili mi vsi podvrženi enakim skušnjavam, verjetno v Evangeliju ne bi bilo zapisano:

»Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in ulicah, da bi jih ljudje hvalili. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti daješ miloščino, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica. Tako bo tvoja miloščina na skrivnem, in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.

In kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in vogalih glavnih ulic, da se pokažejo ljudem. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil. Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili. Ne postanite jim podobni, saj vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite…

Kadar se postite, se ne držite čemerno kakor hinavci; kazijo namreč svoje obraze, da pokažejo ljudem, kako se postijo. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil« (Mt 6, 1-18).

Res nam je potrebno spreobrnjenje, da bi lahko verovali Evangeliju.

To, da si mislimo, da zmoremo sami, je naš hud problem. In temu problemu niti ne pripisujemo neke teže, ga ne vzamemo resno, kot problem. Zakaj je tako težko verjeti Jezusovim besedam: Brez mene ne morete ničesar storiti?! Vse kar zmoremo, vse kar znamo, vsi naši dosežki,… so božja milost; lahko storimo, ker nam je On dal. Namesto hvaležnosti, se v nas rojeva napuh. Če se ob tem ustavljamo in to prepoznavamo, se lahko skušnjavi upiramo in se odločamo za molitev. 

Ko gledam na odpoved mojih prejšnjih postov, se mi zdi, da je bila ta odpoved bolj v smislu: ali mi bo uspelo zdržat (npr. brez kave, sladkega, …) in mi ni ravno šlo, vedno se je nekaj zalomilo. Zgleda, da sem se vrnila k molitvi – očitno sem se zanašala bolj nase kot na Boga. Oddaljit se moram od razmišljanja ali mi bo uspelo, to ni bistvo odpovedi. Spoznavam, da ko se nečemu odpovem, moram biti pripravljena na bolečino, na trpljenje, dovoliti si čutiti bolečino, nemoč, … to prinašat pred Gospoda, mu to darovat in delit z njim (to pomeni, da se lahko pred Njim zjočem, ker mi je težko). Če se mu ne upiram, ampak se mu prepuščam, sem z Njim, potem gre. 

Sedaj mi prihaja na misel, da če se odločim za molitev in za odpoved v njunem bistvu, tudi dobra dela ne bodo več vprašanje. Rodila se bodo iz molitve in odpovedi. Tu mislim da dobra dela oz. solidarnost, o kateri smo že govorili, v kateri se res razdajamo, ki ima pred seboj tistega, ki je potreben pomoči, ne pa solidarnost, v kateri iščemo svoje potrditve, svojih dosežkov.

Naj nam Gospod pomaga na tej strmi poti.

Zame je postni čas popolnoma nova dimenzija. Eno samo učenje. Zadnje dni se ustavljam predvsem pri molitvi in odrekanju oz. učenju zmernosti.

Z molitvijo je tako, da ne znam moliti oz. ubadam se s težavo, kako je prav moliti. Imam težavo s tem, da je moja sličica v glavi takšna, da bom prav molila, ko bom prišla do stanja, da bom vedno z veseljem odhajala k molitvi, da bom v njej začutila neko 'vzhičeno' stanje. Če bi čakala na to, potem verjetno ne bi dosti molila. Velikokrat se mi ne da svoje molitvene ure prebiti v molitvi - bi počela vse kaj drugega - odlašam in prelagam tako dolgo, ga me na koncu čas resnično prehiti. Neprestano se moram brcati in si velikokrat reči, naj bo ta moja ura obisk Jezusa. Da odidem predenj, čeprav včasih ne vem, kaj naj. Iščem in preizkušam različne načine. In kadar sem v dvomih 'če delam (molim) prav', Ga prosim, naj me nauči moliti, naj mi pomaga. Verjamem, da konec koncev, noben način ne more biti napačen, saj v vsakem primeru iskanja iščem pot do Njega.

Tudi odrekanje in zmernost je zame nova učna ura. Sploh, ker z vsemi svojimi 'potrebami' krpam svoj manjko v sebi. Je nov izziv tudi v tem, da ugotovim, odkrijem kaj vse se skriva za temi čokoladami, piškoti, sladoledi... Kakšna hrepenenja in rane tlačim s hrano. Se zavedam, da brez Njegove pomoči ne bo šlo. In v teh postnih dneh, se je pojavil nov jutranji fenomen - 'Gospod, pomagaj mi danes pri odrekanju!'. In On pomaga! Vem, da je prav, da se naučim ustavljati pri svojih željah, se znova in znova spraševati: 'Zakaj si to želiš? Res potrebuješ to? Je zate to dobro ali slabo?', saj le tako postajam svobodna. Le tako lahko postanem gospodarica svojih želja, hrepenen in strasti - jaz moram voditi njih in ne one mene.

Pri dobrih delih se pa zopet pojavi težava (same težave! :) ). Spet sličica, da morajo biti dobra dela nekaj velikega. In začnem razmišljati: Kaj pa lahko jaz mala, uboga storim? Kakšno veliko delo? Če bi ostala pri tem, bi kar obupala, ne naredila ničesar, z izgovorom, da nisem dovolj sposobna, da nimam dovolj talentov... Tako poskušam pri malih stvareh - biti strpna, tudi, ko bi najraje vse nekam poslala, se nasmehniti sitni gospe, ki nosi svoj prezir v kuhinjo, narediti stvari, ki niso narejene, pa čeprav niso moje delo, se ustaviti in poklepetati s sestrami, kljub temu, da se mi dozdeva, da je časovna panika med lonci...

Tako se lovim in učim jaz. Me veseli to učenje, čeprav je včasih naporno. Ampak je lepše in lažje, ker me obdaja Njegova ljubezen in ljubezen vseh mojih, ki so ob meni.

Brat Roger iz Taizeja je zapisal:" Bog razume vse človeške jezike.Če v tišini stojiš pred njim, že moliš. Tvoja usta ostanejo zaprta, toda srce mu govori.

Če včasih pri občestveni molitvi nisi zbran, se ne vznemirjaj. Že tvoja preprosta navzočnost izraža čakanje na živega Boga."

(Ljubezen vseh ljubezni 1994)