»Mnogi preroki so želeli videti, kar vi vidite, in slišati, kar vi slišite.«

Nič posebnega nam morda ne povedo te besede, ki jih je izgovoril Kristus sam. In vendar, kakšen privilegij. V začetku je bila Beseda ... In Beseda se je učlovečila ... In Beseda je spregovorjena. Bog v njej dovrši svoje razodetje. Preroki so samo hrepeneli, pričakovali. Za nas je zdaj to resnica. Ne zgodba izpred dva tisoč let. Ampak resnica: Bog med nami – Emanuel – ostane do konca časov, dokler se vse ne dopolni in v njem »ustvari mir«, neskončni, večni mir. Ta Beseda mora zdaj doneti po vsem svetu. Zato je rekel pred odhodom: Pojdite po vsem svetu, učite vse narode ... Advent ima misijonske, svetovne, katoliške širine. Danes tako radi govorimo o horizontali pastirskega dela, treba je rešiti človeka zemskih spon, ga osvoboditi v njegovi socialni stiski. Gorje, če pozabimo na adventno pričakovanje: na vertikalo. Človeka je treba spraviti z Bogom, treba mu je razodeti Besedo, ki je bila poslana za vse čase, za vse narode, za vsakega človeka posebej. Beseda se je učlovečila ... V meni, v tebi, v našem narodu, v vseh narodih sveta se mora nadaljevati to učlovečenje. Univerzalnost učlovečenja. Sicer zaidem v sektaštvo adventistov. Kakor se je izvršilo učlovečenje druge božje osebe v »moči Svetega Duha«, tako se tudi do konca časov nadaljuje v »moči Svetega Duha«. Zato je prav adventna molitev – molitev z Marijo: Pridi, Sveti Duh!