Privatizacija zveličanja je napačna pot
»Res je, da nas je Jezus vse rešil, a ne kar na splošno. Vse, a tudi vsakega, z imenom in priimkom. To je osebno zveličanje. Res je, da sem rešen; Gospod me je pogledal, zame je dal svoje življenje, odprl je ta vrata, to novo pot zame; vsak med nami lahko pravi: 'Zame.' Nevarno je, da bi pozabili, da nas je odrešil vsakega posebej, a kot eno ljudstvo. Gospod vedno rešuje 'v ljudstvu'. Od trenutka, ko je poklical Abrahama, mu je obljubil, da bo naredil eno ljudstvo. Gospod nas rešuje znotraj enega ljudstva. Zato nam apostol Pavel v Pismu Hebrejcem pravi: 'Mislimo drug na drugega.' Zveličanje torej ni samo zame. Če ga razumem na ta način, se motim in sem na napačni poti. Privatizacija zveličanja je napačna pot.
Sporočati vero, upanje in ljubezen
Trije kriteriji preprečujejo to 'privatiziranje zveličanja': vera v Jezusa, ki nas očiščuje; upanje, ki pomaga zreti v obljube in iti naprej; in ljubezen, kar pomeni biti pozorni drug do drugega, se od blizu spodbujati k ljubezni in dobrim delom.
Ko sem v župniji ali v kakršni koli skupnosti, lahko znotraj nje privatiziram zveličanje in sem tam bolj z družbenega vidika. A da zveličanja ne bi privatiziral, se moram vprašati ali sporočam vero, sporočam upanje, sporočam ljubezen. Če se v neki skupnosti ne pogovarjajo, če drug drugega ne spodbujajo v teh treh krepostih, so člani te skupnosti privatizirali vero. Vsak išče svoje lastno zveličanje, ne pa zveličanje vseh, zveličanje ljudstva. Jezus pa je rešil vsakega, a znotraj ljudstva, znotraj Cerkve. Zveličanje zunaj Cerkve je v tem smislu fikcija. Res je sicer, da si rešen, a ne tako, kot te je rešil Gospod.
Cerkvene skupinice, ki zapustijo Božje ljudstvo
Avtor Pisma Hebrejcem ponudi zelo pomemben praktičen nasvet, in ta je: 'Ne zapuščajmo svojega zbora, kakor imajo nekateri navado.' Do tega pride, ko smo del nekega zbora, župnije, kakšne skupine in začnemo druge soditi, pojavi se neke vrste prezir do drugih. To niso vrata, to ni nova in živa pot, ki jo je odprl Gospod. Te osebe prezirajo druge, zapustijo celotno skupnost, zapustijo Božje ljudstvo. Privatizirali so zveličanje. Mislijo, da je zveličanje samo zanje, za njihovo skupinico, ne pa za celotno Božje ljudstvo. In to je zelo velika napaka. Temu pravimo cerkvena elita. Ko se med Božjim ljudstvom oblikujejo te skupinice, mislijo, da so dobri kristjani. Morda imajo dobre namene, a vendar so skupinice, ki so privatizirale zveličanje.
Bog nas rešuje kot eno ljudstvo
Bog nas rešuje kot eno ljudstvo in ne kot elite, ki smo jih ustvarili s svojimi filozofijami ali našim načinom razumevanje vere. To niso Božje milosti. Vprašajmo se: Ali imam to težnjo, da bi privatiziral zveličanje zase, za mojo skupinico, za mojo elito? Ali pa ne zapuščam Božjega ljudstva in se od njega ne oddaljim, ampak sem vedno v skupnosti, v družini, z govorico vere, upanja in dobrih del? Gospod naj nam podeli milost, da bi se vedno čutili kot Božje ljudstvo, osebno rešeni. To je namreč resnica: On nas rešuje z imenom in priimkom, a rešuje nas znotraj enega ljudstva, ne v skupinici, ki si jo ustvarim zase.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 29.1.2015)