Svetilka še gori

V Melbournu sem obiskala moža, za katerega nihče ni vedel, da še živi. Videla sem, da je bila njegova soba v strašnem neredu in hotela sem jo počistiti, pa me je ustavil: »Vse je v redu,« Ostala sem tiho in končno me je pustil pospraviti. V njegovi sobi je bila lepa svetilka, pokrita s prahom. Vprašala sem: »Zakaj svetilke ne prižgete?« Odgovoril je: »Zakaj le? Nihče me ne pride pogledat, ne potrebujem svetilke.« Nato sem mu rekla: »Boste prižgali svetilko, če vas bodo obiskale naše sestre?« »Da,« je rekel, »če bom slišal človeški glas, jo bom prižgal.« Nekega dne mi je poslal sporočilo: »Povej moji prijate­ljici, da luč, ki jo je prižgala v mojem življenju, neprestano gori.«