Sami ne zmoremo – Božji dar je
»On je resnično 'bogat v usmiljenju' in tega v obilju razširja na vse, ki se z iskrenim srcem zatekajo k Njemu. Apostol Pavel nas v pismu Efežanom spominja, da je preobrazba srca, ki nas pripelje do priznanja grehov, Božji dar. Sami ne zmoremo. Ko se nas z nežnostjo dotakne njegova roka, ko nas preoblikuje njegova milost, nam to omogoči, da se duhovniku približamo brez bojazni zaradi naše krivde, z gotovostjo, da nas bo sprejel v imenu Boga in razumel navkljub naši bedi. Ko potem odidemo iz spovednice, čutimo moč, ki povrne življenje in navdušenje vere: Po spovedi bomo prerojeni.
Ko jo sprejme, ji pokaže Božjo ljubezen do nje
Med spokornim bogoslužjem je bil prebran evangeljski odlomek, v katerem grešnica Jezusu umije noge. Ta odlomek nam odpira pot upanja in tolažbe. Grešna žena se je ponižala pred Gospodom zaradi ljubezni. A še pred tem je bila Jezusova usmiljena ljubezen do nje. Ta jo je spodbudila, da se je približala. Vsaka gesta te grešnice nam tako govori o ljubezni in hkrati izraža njeno željo, da bi imela v življenju eno neomajno gotovost: da ji je bilo odpuščeno. Jezus ji da to gotovost. Ko jo sprejme, ji pokaže Božjo ljubezen do nje: Prav do nje, do javne grešnice! Ona tako čuti, da Jezus njo, ki je grešnica, razume z ljubeznijo. Ko Bog odpusti, pa hkrati tudi pozabi.
Sodba usmiljenja
Zato se je zanjo začelo novo obdobje, v ljubezni je bila prerojena za novo življenje. Gospodu je v tišini odprla svoje srce; v bolečini mu je pokazala kesanje za svoje grehe; z jokom je klicala Božjo dobroto, da bi ji bilo odpuščeno. Protagonistka tega srečanja je nedvomno ljubezen oz. usmiljenje, ki gre onstran pravičnosti. Zanjo ne bo druge sodbe, razen sodbe, ki prihaja od Boga, in to je sodba usmiljenja.
Ne ustavimo se na površini stvari – S kolikšno ljubeznijo nas gleda Jezus!
Simon, farizej, gospodar hiše, kjer se je to zgodilo, pa nasprotno ni uspel najti poti ljubezni. Zanj je bilo vse preračunano - formalna ljubezen. Ni bil sposoben narediti nadaljnjega koraka, s katerim bi stopil nasproti Jezusu, ki mu prinaša zveličanje. Povabil ga je na kosilo, ni pa ga resnično sprejel. Njegova sodba grešnice ga je oddaljila od resnice in mu onemogočila doumeti, kdo je njegov gost. Jezusovo opozorilo Simonu nas spodbuja, da se nikoli ne ustavimo na površini stvari, še zlasti, kadar smo pred neko osebo. Poklicani smo gledati onstran, staviti na srce, da bi videli, koliko velikodušnosti je nekdo sposoben. Nihče ne more biti izključen iz Božjega usmiljenja. Vsi poznajo pot, ki vodi vanj, in Cerkev je dom, ki sprejema vse ter nikogar ne zavrne. Večji kot je greh, večja mora biti ljubezen, ki jo Cerkev pokaže do tistih, ki se spreobrnejo. S kolikšno ljubeznijo nas gleda Jezus! S kolikšno ljubeznijo ozdravi naše grešno srce! Nikoli se ne prestraši naših grehov.« (Papež Frančišek v homiliji med spokornim bogoslužjem v baziliki sv. Petra, 13.3.2015. Z le-tem se je pričela pobuda, poimenovana 24 ur za Gospoda, ki je to noč potekala po celem svetu pod geslom: Bog, ki je bogat v usmiljenju (Ef 2,4). Namen iniciative je bil poudariti zakrament sprave.)
Papež Frančišek: Nihče ne more biti izključen iz Božjega usmiljenja