»V tem obdobju, ko po koščkih živimo tretjo svetovno vojno, ste poklicani gojiti v vojakih in njihovih družinah duhovno razsežnost in etiko, ki jim bosta pomagali spoprijeti se s težavami in vprašanji, ki so pogosto globoko zakoreninjena v to posebno služenje domovini in človeštvu…Vojna namreč izmaliči vezi med brati, med narodi; izmaliči tudi tiste, ki so priče teh grozovitosti. Mnogi vojaki se iz vojaških operacij ali mirovnih misij vrnejo z resnimi notranjimi ranami. Vojna lahko v njih pusti neizbrisno znamenje. Vojna v resnici vedno pusti neizbrisno znamenje.
Zato je pomembno vprašati se o ustreznih načinih zdravljenja duhovnih ran pri vojakih, ki so v vojni bili priče grozljivim zločinom. Te osebe in njihove družine zahtevajo posebno pastoralno pozornost, ob kateri bodo čutili materinsko bližino Cerkve. Vloga vojaškega kaplana je, da jih spremlja in podpira na njihovi poti, pri tem pa je za vse tolažilna in bratska navzočnost. Vi lahko nalijete na rane teh oseb zdravilo Božje besede, ki lajša bolečino in zbuja upanje; in lahko jim ponudite milost evharistije in sprave, ki hrani in obnavlja ranjeno dušo.
Humanitarno pravo varuje temeljna načela človečnosti v vojnih razmerah. Vojna je sama po sebi že dehumanizacija, razčlovečenje. Humanitarno pravo je torej namenjeno zaščiti civilnega prebivalstva, zdravstvenega in verskega osebja, ranjencev in zapornikov. Opozarja na orožje, ki povzroča grozovito in nepotrebno trpljenje vojakom ter pušča tudi veliko škodo naravnemu in kulturnemu okolju. Da bi humanitarno pravo lahko doseglo te svoje namene humanizacije posledic oboroženih konfliktov, ga je treba širiti med vsemi vojaki in oboroženimi silami, vključno z nedržavnimi, ter tudi med osebjem varnostnih sil in policije. Obenem ga je treba še naprej razvijati, da bi kljubovalo novi vojni stvarnosti, ki razpolaga z vedno bolj smrtonosnimi sredstvi.
Kot kristjani ostajamo trdno prepričani, da je poslednji cilj, ki je tudi najbolj vreden osebe in človeške skupnosti, odprava vojne. Zato si moramo vedno prizadevati graditi mostove, ki povezujejo, in ne zidov, ki ločujejo. Vedno moramo pomagati iskati špranjo za posredovanje in spravo. Nikoli ne smemo podleči skušnjavi, da bi drugega imeli za sovražnika, ki ga je treba uničiti, ampak ga prej imeti za osebo, ki ji je dodeljeno neodtujljivo dostojanstvo, ustvarjeno od Boga po njegovi podobi. Tudi sredi pustošenja vojne se ne smemo nikoli utruditi spominjati se, da je vsak neizmerno svet.« (Papež Frančišek vojaškim kaplanom, ki se udeležujejo tečaja o mednarodnem humanitarnem pravu; Vatikan, 26.10.2015)
Papež vojaškim kaplanom: V vojakih gojiti duhovno razsežnost
Papež pripadnikom potujočih ljudstev: Ste protagonisti vaše sedanjosti in vaše prihodnosti