Nora ljubezen! Beseda … je preprosta in tvega biti zavržena… Ravno včeraj sem iskala odgovor zakaj »zmrznem«, ko nekdo reče, žali našega Odrešenika, mogoče dela to čisto nehote, mogoče zato, da bi ugajal, ne vem. Molitev za srečno pot zamenjati s požirkom žganega. (Ko začnemo pešpot reče, da bomo malo zmolili, pa potegne ven žganje in ponudi vsem navzočim.) Meni zastane dih in ostanem brez besed. V glavi se mi podijo vse mogoče misli. Sprašujem se, kako je to mogoče. Obnemim. Pa šele ko pridem domov in lahko v miri premislim, vidim, da bi bila dolžna obrniti vse to v kratek blagoslov za srečno pot. Zakaj sem tiho in pustim, da povozijo mojo svetinjo? Zakaj ne tvegam biti zavržena? Zakaj se mi porodi strah, da bom osmešila Njegovo veselo oznanilo, s svojo okorno besedo? V pridigi najdem odgovor: tvegati biti zavržena in zaupati, da je Bog tisti, ki bo poskrbel, da bom spregovoril iz Njegove moči. Tu je odgovor tudi za Matjaža, ki v forumu sprašuje, kako pričujemo. Želim si, da bi tako, kot sta navedla Peter, Slavica in še nekateri. Meni še vedno zmanjka zaupanja, zato prosim za blagoslov: Bog poskrbi, da mojo okorno držo spremeniš v  svetlo pričevanje nore ljubezni. 

Povabljeni smo, da iz veselja, ki smo ga doživljali, stopimo na pot pričevanja. Kakor se Bog dotika nas, smo povabljeni, da se po nas dotakne tistih, ki so daleč od Boga. Ne bomo jih dosegli z mogočno besedo, ampak z besedo, o kateri smo slišali:

-          da je preprosta in tvega biti zavržena,

-          da priznava težo skušnjav in stopa med grešniki,

-          da se ne boji pohujšanja, ampak se vedno veseli življenja in verjame vanj.

Naša preprosta beseda, naj bo njegova beseda veselega sporočila. Naj bo današnji evangelij torej povabilo, da gremo na pot pričevanja.

Med branjem tega dela pridige sem se spomnila na rubriko Odmevi in razmišljanja v kateri nas je Matjaž povabil naj delimo svoje razmišljanje o tem kako izražamo vero v svetu ter mojega razmišljanja ob tej temi. Če bom za svoje vodilo vzela zgornje besede veselega sporočila bo zagotovo manj zgubljanja "kaj in kako", teme, strahu pred nesprejemanjem... ter več poguma, vere in veselja na poti pričevanja.

Peter, hvala za vse vzpodbude.

P.S. Ravno danes sem "tarnala" s. Slavici kako mi gre težko od rok pisanje na forum, koliko časa oz. dni potrebujem, da kaj spravim skupaj... danes mi je to uspelo precej hitro :) Zgleda, da moram večkrat potarnati ;) Hec. Bolj moram vztrajati!!

Lep teden vsem.

Šele zdaj mi je prikazalo tvoj odgovor Mihaela in mi je zanimivo kako se vsi zapletemo v strah pred zavrženostjo. Me pa opogumlja to kar si zapisala, da je Bog tisti, ki bo poskrbel, da bom spregovoril iz Njegove moči. Hvala!

Pozdravljeni vsi,
ne morem verjet, kako čudovito možnost komunikacije imamo! v mislih imam forum, na katerem se srečujemo "samo domači". Koliko besed izmenjamo!

Se mi zdi, da smo dozoreli za en časopis, na primer VINCENCIJEV LIST,

v katerem bi predstavili vse to, kar objavljamo tu na forumu.
Priložimo še naš koledar, pa imamo popolno informacijo za donatorje, pa za one, ki bi se nam morebiti pridružili, pa za one, ki nas želijo spoznati...

Kaj menite?

»Ko se (Jezus) rodi, sporoča angel pastirjem: Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo.« Ko Jezus stopi v reko Jordan se oglasi glas, ki pravi: Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje. Najbrž ni potrebno ugibati, čemu je Jezus na svatbi priskrbel vino, ki ga je zmanjkalo. Mar ne zaradi veselja!... Vse poti prehodi zaradi nas, da bi nam prinesel veselje, ki ga svet ne more dati… Povabljeni smo, da iz veselja, ki smo ga doživljali, stopimo na pot pričevanja.«

Kako dobro! Prav danes, ko v osmini molitve za edinost kristjanov, razmišljamo pod geslom: »Poklicani smo za oznanjevalce veselja«, po dolgem času srečam na Forumu kar štiri odmeve na nedeljsko pridigo :). Hvala za vsa vaša pričevanja! Me prav opogumljajo!

Hvala za tako močno pridigo, Peter! Ljubezen, s katero nas Oče ljubi v Sinu, je res nora, je tako lepa in je tako polna veselja, da priteguje kljub bolečini, ki jo vedno nosi v sebi. Krščansko veselje je veselje, ki je rojeno iz bolečine. Se sliši čudno, pa vendar je edino smiselno in prav zato, ker se rojeva iz bolečine, je v sebi trdno, trajno in se ne razblini, kot se razblinijo veseljačenja takoj, ko se konča zabava…

Tjaša, veš, da si nisem mislila, da bo najinih 15 minut na mrazu pred Sočo tako hitro rodilo tako lep sad ;). Je točno tako, kot sta razmišljali obe z Mihaelo – samo verjet je treba in se malo potrudit, pa že Gospod, ki je učlovečena Beseda, pride naproti in nam daje moč, da spregovorimo pravo besedo. Kadar v dobri veri spregovorimo napačno, bo pa že našel način, da nas pripelje do resnice ;).

Glede tvojega predloga, Milena, pa se strinjam, da je na Forumu res ogromno prostora za podelitev. Če kdo rajši piše v revije, potem imamo lepo priložnost, da objavljamo članke v »Vincencijevi poti«. Vincencijev koledar tudi, hvala Bogu, že imamo. Če vse to obogatimo s svojim zavzetim sodelovanjem, bo to lahko prostor našega veselega srečevanja in pričevanja, kjer nam bo tudi Bog z veseljem prihajal naproti.

Vsem prisrčen pozdrav!

Mihaela, hvala za tvojo izkušnjo. Kako se najdem v njej!. Matjažu sem pisala, da se trudim živeti vero na vseh področjih. Ta trudim je vsebuje tudi vse padce, ob različnih trenutkih neizrečene besede...Kolikokrat me je strah  kaj povedati ali pa ne najdem pravih besed v tistem trenutku...Včasih pa tudi kaj uspe.Velikokrat jem kosila v šoli. Tako sem npr. v lanskem postu sodelavkam povedala, da se bom prekrižala pred kosilom. So sprejele brez pripomb. Pa mi še vedno ni enostavno. Se sprašujem ali je to posledica prejšnjega režima, ko smo svojo vero morali skrivati. (tWudi doma) Ali imajo ljudje v drugih državah, kjer ni bilo komunizma takšne zadržke.?

Oooo:-)! Tule pa dogaja :)! Me je kar presenetilo, kako živo je ta teden na forumu in me spodbudilo, da še sama napišem kak stavek.

Ja, res je nora ta ljubezen, ki hodi po robu. To mi najbolj ostaja. To mi je res izziv, da ne bi vsega trpala v predalčke, ampak da bi zmogla biti živa v svoji nepopolnosti, rodovitna ... Sem ravno včeraj videla, da mi še vedno zmanjka besed, ko bi rada drugemu povedala o tej poti, na katero nas vabi Jezus, predvsem po našem Petru. Očitno sem nekje še vedno preveč zvezana s starimi predstavami. Pa najbrž vseeno ni za čakat na dan, ko bom imela vse pošlihtano v glavi in bom imela zbrane vse ta prave besede. Če tvegam pričevanje, se takoj srečam tudi s sabo in potem vidim, kje sem v resnici in kje nisem, pa sem prisiljena stvari premislit in jih na novo ovrednotit ... V odnos pa vržem vsaj možnost, da Bog ponuca moj štorasti poskus in ustvari iz njega kaj lepega. Škoda, ker tolikokrat raje izberem svojo "popolnost", kot življenje.

Lepo vas je brati:)!

O, se strinjam, Urška, tudi mene je presenetil in spodbudil velik odziv na tole pridigo! Evo, vaše pričevanje je obrodilo sadove! :)

Se najdem v tem, kar pravite, še posebej v tem, da bi čakala, da bo moja beseda na mestu, ravno prav prijetna in ta prava, da bodo vsi zagrabili in rekli, da je to to! Do takrat je bolje, da sem tiho, že tako je Cerkev na slabem glasu. :) Se bojim, da bom preveč sterilna, moralistična, zategla, da bom dosegla kontra učinek in potem sem večkrat raje tiho. Po drugi strani pa je mogoče včasih tudi prav tako? Če sem res zategla, kaj pomagajo moje besede? Zbujam odpor zaradi Resnice ali zato, ker sem res moralistična, a ni to razlika?

Zadnje čase zgroženo opažam, kako sem v resnici farizejska, kako bi s silo vse okoli sebe, predvsem najbližje, spravila v škatlico, sočutje do drugega pa kot da ne obstaja! Ko se trudim škatlico zamenjat s sočutjem, se mi zdi, da bo svet padel "s pantov" in se bo vse podrlo! Se mi zdi, da je narobe in kam nas bo to pripeljalo? Kaj pa red in disciplina? :) Ampak verjetno moja beseda nikoli ne bo preprosta in stopala med grešniki, se veselila življenja, če ne bom tvegala porušit teh okopov, v katerih sem zvezana in bi zvezala vanje še ljudi okoli sebe? Kje je meja, res ne vem? Kaj se vam zdi?

A ni to ravno to, o čemer govori ta evangelij in pridiga, al sem kej zameštrala?

Ker vas je tule res nekaj zbudilo ;) pa dodajam še sem svoje srečanje z neko pričevalko po radiu (sem ga že pripel na Matjaževo vprašanje, pa še tule). Mi je zanimivo. Mogoče še komu, al' mi gre pa že na otročje.

Na poti domov me je presenetilo pričevanje neke gospe Zinke in sicer v nič kaj pobožni oddaji Toplovod. Na začetku je izziv voditelja, v 32'30 pa klic omenjene gospe. http://val202.rtvslo.si/2016/01/spet-toplovod-29/

Mogoče je to znamenje nekega tveganja o čemer pišeš Nuša.

No, človeka res prime, da bi kaj napisal, ko vidi tole živost;). Ker pa rado ostane le pri želji je najbolje, da to željo tudi udejanjim.
Danes me je navsezgodaj zjutraj presenetilo naključje(?), ko sva s sodelavko istočasno izdajali ena jutranjo tabletko, za prepečevanje neželjene nosečnosti, druga pa test za nosečnost. Bogu hvala, sem bila jaz tista druga. Ko sem opazovala stranki, je bilo prvi pomembno predvsem, da bo tableta res učinkovala. Kupec nosečniškega testa pa ni mogel skrivati upanja, da bo test pozitiven.
Ko razmišljam o tej situaciji, ne morem mimo dejstva, kako močno se prepletata življenje in smrt in kako bi oboje imeli sami v popolni oblasti. Ob tem, ko se večkrat jezim na Boga, da bi lahko stvari v svetu bolje "poštimal", se spomnim na bistvo te nore ljubezni. Da je svobodna! Gospod daje življenje in hkrati nam daje svobodo, da lahko to življenje soustvarjamo, ali ga ubijemo.

Še vedno mi je težko razumeti svobodo v ljubezni, a kako se mora Bog ponižati, da se lahko odpove "lastništvu" nad ustvarjenim bitjem.. Lekcija za vse, ki kakorkoli vzgajamo.

Ja, jaz bi raje bila lepa. Je tveganje se izpostavit tako kot tale gospa Zinka. Njeni prvi stavki mi zbudijo odpor. Se mi zdi, da se je vsak neverni poslušalec (tudi jaz pred 10. leti) začel režat, kaj zdaj ona na nek čudno pobožen način govori, da je treba hvalit Boga. V tem odporu bi lahko, če ne bi opozoril na to, da te je nagovorila, ostala do konca. Mogoče pa tudi ne, ne vem. Vsebina, ki jo pove potem, je ta prava in točno tako je, da te majhne stvari, pozornost do drugega, ... osrečujejo in ne to, kako velika je plača, avto, itd.

Faca je, da mu je povedala direktno, da je preveč obremenjen z mediji. Jaz si tega nikakor ne bi upala tako rečt, pa tudi ne bi mogla tako sproščeno tega povedat. Se mi zdi, da bi iz mojih ust zvenelo napuhnjeno in da mu nekaj pametujem. Pri njej je izpadlo čisto naravno in ji sploh ni mogel ugovarjat. No, v mojem primeru se mi zdi vseeno bolje biti tiho kot rečt nekaj, kar bi zbudilo kontra učinek, zato, ker pač še nisem tam, da bi stvar stala.

Ali pa se mi samo upira biti grda in bi morala tvegat?

Hvala, Peter, za povezavo do Zinkinega pričevanja! Šele danes mi je uspelo poslušat. Mene je najprej s svojo preprostostjo, potem pa z vsem, kar je povedala povsem spontano iz tega, kar živi, zelo nagovorila. Do solz pa me je ganil zaključek, ki ga je po njenem pričevanju naredil voditelj oddaje.

To je to, kar ves čas poudarja papež Frančišek - vera in pričevanje preprostih ljudi drži pokonci ta svet, da ga napuh ne vrže s tečajev.

Ob tem se mi pa zastavlja vprašanje, ki mi je boleče: Kako je mogoče, da nekdo, ki sva si blizu, ob poslušanju istega pričevanja doživi povsem nekaj drugega - odpor itd.? In razmišljam naprej: A je tu notri morda razlaga, zakaj Petrove pridige največkrat ostanejo skoraj brez komentarjev? So namreč vedno njegove, osebne, življenjske, preproste, da jih lahko vsak razume in zato pričevanjske, gotovo vsaj toliko kot Zinkino pričevanje. Je morda za sodobna ušesa to vse pretiravanje, ki vzbuja odpor? Upam, da ne!

Naj nam Gospod nakloni dar razločevanja, da bi znali ločevati zrnje od plev!

Še tale spodbuda iz današnje papeževe pridige: "Imamo to odgovornost, da smo priče: priče, da je Gospod Jezus živ, da je Gospod Jezus vstal, da Gospod Jezus hodi z nami, da nas Gospod Jezus rešuje, da je Gospod Jezus dal svoje življenje za nas, da je Gospod Jezus naše upanje, da nas Gospod Jezus vedno sprejema in nam odpušča. Pričevanje. Naše življenje mora biti to: pričevanje. Pravo pričevanje o Kristusovem vstajenju."

P.S. Tudi mene navdušuje tale živost na forumu v zadnjih dneh! Naj traja!

Jaz sem danes poslušala ta posnetek in mene je ta gospa tudi nagovorila s svojim pričevanjem in svojim pogumom.

Nuša, ko sem brala tvoj odgovor Matjažu, ne bi rekla, da se ne znaš izpostaviti in pokazati, da živiš svojo vero. Jaz bi v tvojem primeru iz bolnice potrebovala več poguma, kot če bi se odločila za klic v oddajo, kjer vseeno nisi tako razgaljen.

Zgledi v živo ali pa po telefonu vlečejo.

Sestra Slavica! Sprašujete se, zakaj Petrove pridige ostajajo brez komentarja? Zase lahko rečem, da velikokrat nič ne napišem, ker ni kaj dodati, ker je povedano vse, ker so moje misli uboge v primerjavi s tem, kar je napisano.

Marta, hvala za vašo podelitev!

Mi je zelo domače to, kar ste napisali, ker sem se pred leti sama ustavljala ob enakih pomislekih, potem sem pa razumela, da sploh ne gre za to, da bi bilo treba kaj dodajat. To preprosto ni mogoče. Petrova pridiga je njegova, tako kot je Zinkino pričevanje samo njeno in mi ne enemu ne drugemu ne moremo prav nič dodat in nič odvzet. Kar je naše - in prav ob teh zadnjih komentarjih vidimo, kako je lepo in dobro, pa je, da si med seboj podelimo, kako in v čem nas ta pridiga, to pričevanje, ta evangelij nagovarja. A ni lepo videti, kako s tem, kar tvegamo podeliti z drugimi, drug drugega nagovarjamo in spodbujamo in bogatimo?

Ob tem mi je prišlo na misel, da je tudi v evangeliju že vse povedano in že 2000 let temu nihče ne more dodat niti besedice. Nas pa že 2000 let nagovarja in na nek način so tudi vse pridige samo komentarji na Božjo besedo tiste nedelje… Tak je moj pogled, če se motim, me pa, prosim, popravite :).

Vsem lepo nedeljo! 

Oj, moram pohitet, da ne izgubimo niti pri odzivu na to pridigo, saj prihaja že nova :)

Res imamo veliko napisanega, koledar, revijo, da mogoče ni potrebe po več člankih. Mogoče bolj po kaki knjigi, ki bi sistematično zbrala Petrove pridige in drugo gradivo(naše odzive lahko izpustimo!). Namreč, z vso skrbnostjo sem zbirala gradivo iz naših duhovnih vaj, dni prostovoljcev, oratorija, romanj, tiskala kar precej njegovih pridig, in vse skupaj ima obseg dobrega duhovnega čtiva. Sedaj, ko ponovno pospravljam (ob začetku poletja se ponovno selimo!), me pritegne to in ono. Ko vzamem v roke papeževo knjigo Odprt um, verujoče srce, dar skupnosti Betlehem, se mi zdi primerljivo, le precej neurejeno.

Kaj menite?

Milena, podpiram te za "Petrovo" knjigo. To bi bilo nekaj dobrega. Sicer je veliko na forumu, vendar knjiga , je še vedno knjiga.

Tudi mene je na začetku način gospe Zinke malo zmotil. Malce posesiven se mi je zdel.  Ne vem zakaj… Potem naprej mi je bilo v redu in me je navdušil. Taka gajsna žena :) Če bi bilo mene pol toliko v hlačah bi bilo dobro. Me je tudi nasmejala, ko voditelju reče »saj ste vi tudi krasen« :)))) in mu da ceno in ga še prej v pogovoru zelo umiri. Postane pravi mucek.  Ko sem ta teden več razmišljala o moji veri in pričevanju sem prišla do tega, da je večkrat vse skupaj bolj moj strah in tveganje biti to kar sem, kot to, da bi me drugi res zavrgel. Če ostanem pri primeru, ki sem ga zgoraj povedala mi še vedno ostaja občutek v odnosu s sošolci, da jim je zelo ostal naš pogovor o spolnosti in da je od tistega pogovora odnos drugačen.

Tudi meni je lepo, da je tako živo na forumu. Tako bi moralo biti vedno :) Pa vidim, da me tudi tu podobno kot pri zgoraj omenjeni temi vodi isto, kakšna bom pred drugim, kako bom izpadla, da bom napisala neki prav mimo in kaj si boste potem mislili o meni, iz tega naprej potem potrebujem potem še več časa kot sicer, da kaj napišem … Biti to kar sem to je moja naloga za naprej.

Tudi z moje strani lepo nedeljo vsem+