Ko je množica pritiskala nanj in poslušala Božjo besedo, on pa je stal ob Genezareškem jezeru, je zagledal dva čolna pri bregu; ribiči so pravkar stopili iz njiju in izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in Simona prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!« Simon mu je odgovoril: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se začela potapljati. Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Nad ulovom rib, ki so jih zajeli, je osupnil on in vsi, ki so bili z njim, prav tako pa tudi Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, ki sta bila Simonova družabnika. Tedaj je Jezus rekel Simonu: »Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi.« In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim. Lk 5,1-11

Vesel sem spodbudnega pisma naših škofov, zato ga posredujem. Prvi del je predstavljen le v povzetku, ker sem imel preteklo nedeljo srečanje s starši in birmanci, in sem pridigo prilagodil skupini. Drugi del pa vam posredujem v celoti.

O spovedi

Škofje v prvem delu pisma razmišljajo o pripravi, ki pripelje do dobre spovedi, v drugem pa o kesanju in spreobrnjenju.

Škofje vabijo, naj se razmišljanje o lastni grešnosti začne z zavestjo o usmiljenem Očetu. Odrešujoče lahko razmišljamo o grehu le z izkušnjo Boga, ki si želi odpustiti naš greh, ne pa kaznovati. Nadalje je v pripravi na spoved prav, da ozavestimo zlost greha. Ta se širi v globino (v človeku) in širino (na druge), če mu takoj ne rečemo »ne«.

Škofje ob tem poudarjajo, da je pomemben del priprave na spoved izpraševanje vesti, pri čemer ni dovolj priti do misli, besed in dejanj, ampak preko njih do korenine zla v notranjosti. Isto zlo privre iz nas ob malih kot velikih grehih le v večji ali manjši meri. V poglobljeni pripravi se zavemo, da se greh v nobenem primeru ne izplača. V sebi namreč nosi poleg krivde tudi posledice (ali kazni). To je večna kazen pogubljenja, kadar greh prekine odnos z Bogom. Ob časnih posledicah greha pa je odnos le prizadet. Krivdo in večno posledico odpusti le Bog. Časne posledice ostanejo in se z njimi borimo sami ob pomoči občestva Cerkve. Te posledice se ugnezdijo v človekovo telesno, psihično in odnosno strukturo. Npr. zasvojenec z mamili tudi po spovedi odhaja iz spovednice še naprej zasvojen in se bo moral s tem še zelo boriti. Podobno je s posledicami greha v čustvih. Po izpovedi sovraštva se spokorjenemu grešniku nikakor ne vrnejo v trenutku pozitivna čustva do človeka, ki ga mrzi več let. V pomoč mu je zdravilna pokora, ki jo dobi pri spovedi, in tudi odpustki, do katerih imamo v svetem letu olajšan dostop. S spovednikom se je primerno pogovoriti glede učinkovite pokore.

Dobra priprava na zakrament sprave torej ni v čim daljšem seznamu slabih misli, besed in dejanj, čeprav mimo njih ne moremo, ampak v ugotavljanju najglobljih vzrokov. Te je treba poimenovati in nastaviti »sekiro« Božje usmiljene ljubezni prav na te korenine zla v sebi, da se tako z »roko dotaknemo usmiljenja«, še poudarjajo škofje v prvem delu pastirskega pisma za postni čas.

PASTIRSKO PISMO ZA POSTNI ČAS 2016 (II. DEL)

SPREOBRNITE SE

Bratje in sestre! Sveti oče Frančišek nam za tekoče sveto leto v buli »Obličje usmiljenja« nakazuje različne poti za izkazovanje in prejemanje usmiljenja. Med temi je tudi zakrament sprave, o katerem piše: »Pastirji naj zlasti v milostnem postnem času skrbno vabijo vernike, naj se približajo 'prestolu milosti, da bodo dosegli usmiljenje in našli milost'« . Po zgledu svetega očeta vam, dragi verniki, v pripravi na postni čas tudi vaši škofje kličemo: »Postavimo spoved znova v središče!«

Nujnost spreobrnjenja

Spoved nam je tudi v našem času zelo potrebna: krst nam sicer izbriše izvirni greh in vse pred krstom storjene grehe, toda tudi zaklad krstnih milosti nosimo v »glinastih posodah« in človeško »srce je zvijačno bolj ko vse, kdo ga more doumeti«. Zato je naših krivd vedno več kot las na naši glavi, kakor pravi psalmist, in težijo nas naši skriti grehi, ki se jih niti ne zavedamo. Zato je popolnoma zanesljiva tudi beseda apostola Janeza: »Če rečemo, da nimamo greha, sami sebe varamo in v nas ni resnice«.

Zato sveti oče svojo spodbudo nadaljuje z mislijo o spreobrnjenju: »O, da bi beseda odpuščanja dosegla vse! Naj klic k izkušanju usmiljenja nikogar ne pusti brezbrižnega! Moje povabilo k spreobrnjenju se obrača še vztrajneje k tistim, ki so zaradi svojega načina življenja daleč od Božje milosti«. Spreobrniti se pomeni premisliti se, kakor so se premislili Ninivljani in kakor se je premisli sin, ki ni hotel iti v vinograd, in kakor se je premislil izgubljeni sin, ki je zapravil polovico očetovega imetja.

Nujnost osebne spovedi

Pogosto se sliši ugovor: »Zakaj ravno spoved? Pustite me na miru, jaz bom s svojim Bogom vse uredil sam!« Toda ravno v tem se naša vera, dragi bratje in sestre, razlikuje od vseh drugih verstev. Bistvena značilnost in resnica naše vere je namreč tudi to, da je vsa utemeljena na posredništvu. Najprej na velikem Sredniku med Bogom in človeštvom, to je na Jezusu Kristusu, kakor piše apostol Pavel: »Zakaj en Bog je; eden tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, ki je dal sam sebe v odkupnino za vse, v pričevanje ob svojem času«.

Potem je utemeljena tudi na srednišvu Kristusovega naslednika apostola Petra, ki mu je Gospod izročil ključe: »Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih; in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih«. In končno je utemeljena na sredništvu apostolov in njihovih naslednikov: »Prejmite Svetega Duha: katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni, katerim jih zadržite, so jim za­držani!«. Velika značilnost našega Boga je torej tudi v tem, da je rad med ljudmi in da svoje delo opravlja in svoje načrte uresničuje po ljudeh.

Nujnost sprave z bližnjim

Drugi razlog za osebno spoved in izpoved pa je v tem, da smo vsi povezani v skrivnostno Kristusovo telo in z vsakim grehom škodimo ne samo sebi, temveč tudi drugim in vsemu telesu, kakor piše apostol Pavel: »In če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje, in če je en ud v časti, se z njim veselijo vsi udje«. »Mar ne veste, da malo kvasa prekvasi vse testo? Postrgajte stari kvas, da boste novo testo, ker ste nekvašeni. Kristus, naše velikonočno jagnje, je bil namreč žrtvovan!«. Kako sprava s Cerkvijo ni ločljiva od sprave z Bogom, spoznavamo tudi iz Kristusovega naročila: »Pojdi in se najprej spravi s svojim bratom!«.

Bog, bodi milostljiv meni grešniku!

Tretji razlog za osebno spoved in izpoved pa je ta, da se na ta način laže prisilimo in zagotovo priznamo sami sebi, da smo grešniki. Kdor ni drugemu pripravljen priznati, da je grešnik, tudi sam sebi ne priznava, da je grešnik. Zato nam tudi apostol Jakob naroča: »Drug drugemu priznavajte svoje grehe in molite drug za drugega, da ozdravite. Veliko premore goreča molitev pravičnega!«.

Dragi bratje in sestre! Sveto leto usmiljenja nam še posebej kliče v spomin besede apostola Pavla: »Glejte, zdaj je čas milosti, glejte, zdaj je dan rešitve!«. Če torej v tem letu zaslišite Gospodov glas, ne zakrknite svojih src, temveč se potrudite, da pridete do notranjega miru, ki ga omenja tudi sveti oče v svojem vabilu.

Dragi bratje in sestre! Želimo vam obilnih milosti svetega leta usmiljenja in kličemo na vas Gospodov blagoslov.

Vaši škofje