Spravite se z Bogom
»Dve vabili nam na začetku postnega časa predlaga današnja Božja beseda. Prvo je vabilo sv. Pavla: 'Spravite se z Bogom' (2 Kor 5,20). Ne gre za preprost dober očetovski nasvet in niti ne zgolj predlog; je resnična prošnja v Kristusovem imenu. 'Zaradi Kristusa prosimo: spravite se z Bogom.' Zakaj ta tako slovesen in užaloščen poziv? Ker Kristus ve, kako slabotni in grešni smo; pozna šibkosti našega srca; vidi, kako ga je ranilo zlo, ki smo ga povzročili ali utrpeli; ve, da potrebujemo odpuščanje; ve, da se je potrebno počutiti ljubljene, da bi lahko delali dobro. Zato nam apostol ne reče, da moramo nekaj narediti, ampak da se moramo pustiti spraviti se z Bogom, mu z zaupanjem pustiti, da nam odpusti. Kajti Bog 'je večji od našega srca' (1 Jn 3,20). On premaga greh in nas dvigne iz bede, če mu jo le zaupamo. Sami se moramo namreč prepoznati potrebne usmiljenja. To je prvi korak krščanske poti. Gre za to, da vstopimo skozi odprta vrata, ki so Kristus, tja, kjer nas čaka On sam, Zveličar, in nam ponuja novo ter radostno življenje.
Ovire, ki lahko zaprejo vrata srca
Poglejmo nekaj ovir, ki lahko zaprejo vrata srca. Med njimi je skušnjava, da bi vrata blindirali, oziroma da bi sobivali s svojim grehom, ga minimalizirali, se vedno opravičevali z mislijo, da nismo slabši od drugih. Tako se ključavnica duše zapre in ostanemo jetniki zla. Druga ovira je sram, da bi odprli skrivna vrata srca. Sram je v resnici dobro znamenje, saj kaže, da se želimo ločiti od zla. Pa vendar se ne sme nikoli spremeniti v bojazen ali strah. Tretja past je oddaljitev od vrat. To se zgodi, kadar se skrivamo v svoji bedi, kadar nenehno tuhtamo, medsebojno povezujemo negativne stvari, vse dokler se ne pogreznemo v najtemnejše kleti duše. Žalost nam takrat postane domača, izgubimo pogum in pred skušnjavami postanemo še bolj slabotni. Tako se zgodi, ker ostanemo sami s seboj, ker se zapiramo in bežimo pred lučjo, medtem ko nas lahko osvobodi le Gospodova milost.
Misijonarjem Usmiljenja: Pomagajte odpirati vrata src
Pustimo se torej spraviti, poslušajmo Jezusa, ki utrujenim in obteženim pravi 'pridite k meni' (glej Mt 11,28). Ne ostanimo sami v sebi, temveč pojdimo k Njemu! Tam sta počitek in mir. Obračam se na vas, misijonarje Usmiljenja. Pomagajte odpirati vrata src, presegati sram in ne bežati pred lučjo. Vaše roke naj očetovsko blagoslavljajo in dvigajo brate in sestre. Da bi preko vas na otroke Oče položil svoj pogled in svoje roke in pozdravil rane.
Obrnite se k meni z vsem srcem
O drugem Božjem vabilu beremo v knjigi preroka Joela: 'Obrnite se k meni z vsem srcem' (Jl 2,12). Če se je potrebno vrniti, je to zato, ker smo se oddaljili. To je skrivnost greha: oddaljimo se od Boga, od drugih, od nas samih. Vsi vidimo, kako težko je zares zaupati Bogu; se mu izročiti kakor Očetu, brez strahu. Vidimo, kako težavno je ljubiti druge, namesto da o njih slabo mislimo; koliko nas stane delati resnično dobro, ko nas privlači in zapeljuje toliko materialnih stvarnosti. Toda poleg te zgodbe greha je Jezus uvedel zgodbo zveličanja. Evangelij nas vabi, da smo njeni protagonisti. In sicer s pomočjo treh sredstev, treh zdravil, ki zdravijo od greha.
Tri zdravila za greh
Prvo je molitev. Ta je izraz odprtosti in zaupanja v Gospoda. Je osebno srečanje z Njim, ki skrajša razdalje, nastale z grehom. Moliti pomeni reči: 'Nisem samozadosten, potrebujem Te, Ti si moje življenje in moje zveličanje.' Drugo zdravilo je dobrodelnost. Z njo se presega odtujevanje v odnosu do drugih. Resnična ljubezen namreč nikoli ni neko zunanje dejanje. Ne pomeni na paternalističen način nečesa dati, da bi pomirili vest. Predstavlja sprejeti nekoga, ki potrebuje naš čas, naše prijateljstvo ali našo pomoč. Pomeni živeti služenje s premagovanjem skušnjave zadovoljevanja sebe. Tretje zdravilo pa je post, pokora. Ta nas osvobaja odvisnosti in nas navaja biti bolj rahločutni in usmiljeni. Post je povabilo k preprostosti in medsebojni delitvi: odstraniti nekaj z lastne mize in iz lastnih dobrin, da bi ponovno našli resnično dobro svobode.
Postni čas naj bo čas dobrodejnega 'obrezovanja'
Gospod pravi, naj se vrnemo k njemu 'z vsem srcem'. Torej ne zgolj s kakšnim zunanjim dejanjem, ampak iz globine nas samih. Jezus nas vabi, da bi molitev, dobrodelnost in pokoro živeli z doslednostjo in verodostojnostjo, s premagovanjem hinavščine. Postni čas naj bo čas dobrodejnega 'obrezovanja' dvoličnosti, posvetnosti, brezbrižnosti: da ne bi mislili, da je vse v redu, če sem v redu jaz; da bi razumeli, da tisto, kar šteje, ni odobravanje, iskanje uspeha ali soglasja, temveč čiščenje srca in življenja; da bi ponovno našli krščansko identiteto, to je ljubezen, ki služi, in ne egoizem, ki služi sam sebi. Stopimo na pot skupaj, kakor Cerkev, uprimo pogled v Križanega. On, ki nas ljubi, nas vabi, da bi se pustili spraviti z Bogom in da bi se vrnili k Njemu, da bi ponovno našli sami sebe.« (Papež Frančišek med sv. mašo v baziliki sv. Petra na pepelnično sredo, 10.2.2016)
Papež: Da bi se pustili spraviti z Bogom in da bi se vrnili k Njemu z vsem srcem