Oj,

Ko smo na zadnjem IS razmišljali o telesnih delih usmiljenaj in prav o tem Lačne nasičevati, mi je najbolj ostalo v spominu to, da je Jezus (in tudi npr. sv. Frančišek Asiški) zelo zagovarjal gostije oz. razkošnost v hrani, vendar ne hrane kot cilj, marveč kot božji dar (če sem si prav zapomnil bistvo).
Tudi moj odnos do priprave hrane je večkrat nagnjen k obillju, kdaj tudi k eksperimentiranju pri pripravi. Se mi zdi, kot bi v hrano tako vedno dodal tudi del sebe, trenutnega razpoloženja ter iznajdljivosti (ko pripravljam jedi iz sestavin, ki so trenutno na voljo). Lepo mi je tudi pripravljati hrano za širše občestvo (največkrat družino, morda kdaj tudi širše), če si le uspem vzeti dovolj časa za to.
Za polnjenje praznine bi lahko vzel trenutke, ko mi sladkor tako pade, da je potrebno vzeti košček čokolade. To se dogaja morda enkrat na mesec. Sice hrane ne doživljam kot nadomestka za polnjenje lukenj.
V zadnjem času se tudi bolj posvečam temu, da se zavestno trudim uživati manjše obroke (delno zaradi zdravega načina življenja, delno zaradi vzgoje samoodpovedi). Še vedno pa opažam, da je hitrost zaužitja prehitra, kar kaže na odnos do hrane kot potrebo za življenje in ne kot božji dar. Tu bo potrebno narediti še kak korak v pravo smer.

Gregor, hvala za tvoja razmišljanja. Čeprav nisem človek gostij, me Jezusova drža in drža mnogih svetnikov glede praznovanja in veselih obedov navdušuje. Že kot otrok sem se skrival, ko je kdo prišel k nam na obisk, tako se v tuji družbi še vedno ne počutim ravno 'slovesno' za mizo, čeprav me to ne plaši več. Z leti razmišljanj o sebi ni drugih pa vidim, kako globoko je povezan odnos do hrane z našim odnosom do sveta in življenja. Samostanska tradicija je bila praznovanju pri mizi vedno zelo naklonjena, a se mi zdi, da je danes ostalo le to, kar je ostalo tudi v svetu - požrtije. Si želim, da bi to presegali. Vesel sem, da skupnost Betlehem je skupaj z brezdomci, (ki so za nas predvsem prijatelji), da je med nami več prostora za srečanje ob obedih, vsekakor pa nam še dosti manjka. Mogoče se moramo še najbolj učiti praznovanja - nedelje, rojstnih dni ipd. Čisto preprosta stvar kot je obed, je, ko jo pogledamo od blizu, na enkrat zelo bogata ali pa osiromašena.

Naj nam Bog pomaga, da bodo naša srečanja pri mizi, podoba Jezusovih srečevanj z ubogimi in predpodoba božje gostije.