oj,

se mi zdi, da ob naši mizi na mnoge lačne pomislilmo samo v frazi, ki jo uporabljamo, da najmljajše otroke vzpodbudimo, da neko jed pojedo do konca. (To je prva stopnja vzpodbude, druga največrat vključuje že kakšno kazen, ki sledi, če se hrane ne poje do konca, so pa kdaj tudi situacije, ko enostavno končamo z obrokom in isto porcijo otrok zaužije pri naslednjem obroku, vmes pa samo vodo).
Ko ni večjega problema, da bi ne imeli za hrano, je zelo težko pomisliti na tiste, ki sploh nimajo oz. tudi na tiste, ki težje pridejo tudi do hrane. Umiranje od lakote je največrat del tretjega sveta, tako daleč od naših oči in zato dostikrat daleč tudi od našega srca. Spomnimo se jih samo z raznimi akcijami zbiranja denarja za lačne otroke nekajkrat na leto.
Za drugo vprašanje pa se mi zdi, da bi zame bolj kot beseda hvaležen veljala sem vesel. Vesel sem za to, kar imam. In to spoštujem. Problem pa imam, da bi to povezal tudi s hvaležnostjo do Boga, ki prav meni vse to daje. In brez razmišljanja o tem, zakaj se mi nekaj zgodi, je vsaka stvar samoumevna vse dotlej, dokler se kaj ne zalomi. Šele takrat se morda zavem tega, da mi je vse podarjeno. A kaj, ko se situacija v samoumevnost obrne takoj, ko se stvari uredijo. Je zelo težko in naporno vedno in o vsaki še tako majhni stvari razmišljati in iskati odgovore. Mislim, da o tem govori Peter, ko nas spodbuja, naj bomo pri stvari.

 Tudi jaz na lačne po svetu pomislim takrat, ko npr. birmance spodbujamo, naj vse pojedo in naj se nad hrano ne zmrdujejo ali včasih me prešine misel, da imamo res vse! Včasih me tudi stisne, ko gre toliko hrane stran ...ali v trgovinah ali v restavracijah.

Pri sebi tudi vidim, da me razjezi, če se drugi zmrduje nad hrano in bi mu hitro povedala, da se tako ne dela. 

Glede hvaležnonosti bi tudi zase lahko rekla, da sem hvaležna, da imam res vse. Večkrat se namreč spomnim maminih besed, ko mi je govorila o svoji lakoti, ko je bila majhna. Jaz lačna nisem bila nikoli a iz njenih besed čutim, da je bilo res hudo, ko preprosto ni bilo kaj dat v lonec in sem Bogu hvaležna, da lakote ne trpim.