Pozdrav vsem!

Po nekaj dneh tujine sem spet doma. Hvala za vse vaše komentarje! lepo vas je brat :)!

Kar zadeva moje spejemanje šibkosti in krhkosti, mislim, da mi nikoli ni bilo lahko. Tudi bolana nisem rada ;). Sem pa vesela, da se z leti tudi v tem umirjam. Da bi v takšnih stanjih obupovala, se mi zdi precej tuje; da se jezim, to mi je pa bolj domače. Sem pa vesela, da me ne doma ne v samostanu niso učili smiliti se sama sebi. Zaradi tega je verjetno tudi v odnosu do drugih, kar zadeva smiljenje samemu sebi, moj prag tolerance precej nizek. Tu me torej čaka še pot v prizadevanju za sočutje...

Oj,

S tem imam pa zelo malo izkušenj, ker sem zelo malo bolan do take mere, da bi obležal. Če je bolezen samo na ravni pokašljevanja ali nekaj linij vročine, poskušam normalno nadaljevati z aktivnostmi, saj največrat teh malih znakov bolezenskega stanja sploh ne jemljem kot bolezen. Čeprav je bolezenskih situacij precej malo (trenutno se sploh ne spomnim, kdaj sem nazadnje obležal v postelji), se mi zdi, da takrat bolj težko sprejmem svojo krhkost. Kot da bi moral biti vedno v najboljši formi, kjer ni dopusšeno, da se lahko tudi malo odpočiješ. Se pa z leti ta pripravljenost malo spušča, tako da si privoščim tudi malo več počitka in s tem preprečujem bolezenska stanja.

Ta teden sem po dolgih letih zbolela. Težko mi je bilo prenašat to šibkost in krhkost, ki se je izražala kot stalna slabost, težko glava, vročina, neprespane noči, da moram počivat ... in se v vsem tem umirit. Hvala Bogu, ki mi je v vsem tem naklonil, da sem se spomnila na oratorij 2012, ko smo spoznavali svetnico Marijo Dominiko Mazzarello. Tudi ona je zbolela, sicer za mnogo težjo bolezen kot je Tifus in je našla poslanstvo tudi v tem potem, ko je sicer ozdravela a ni bila pri moči za takšna dela kot prej. Pa moja vročina ni nič v primerjavi s Tifusom. Hvaležna sem tudi, da sem danes že boljše. Verjetno Bog ve, da za več umirjanja in počivanja nisem še pripravljena oz. dozorela ;))