Jezusovo vstajenje

Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih. Jn 20,1-9

Jezus streže, pričuje za resnico in prinaša življenje v obilju

Dragi bratje in sestre, želim vam veselo veliko noč. Želim vam, da bi bilo veselje tega jutra močno in trajno, da bi z njim mogli stopiti v jutrišnji vsakdan in ga v njem izžarevati ter prinašati med svoje brate in sestre.

Čas tako hitro teče, da smo za seboj komaj pustili božične praznike, pa smo že v novem praznovanju. Ker bi rad, da bi naša vera ne bila slaba sestavljanka različnih dogodkov, ampak resnično življenje, ki je v enem samem kosu, scela tkano, tako kot Jezusova obleka, bi rad z vami razmišljal o skupnem temeljnem sporočilu obeh praznikov božiča in velike noči.

Če se spomnimo jaslic, ki so nas spremljale v letošnjem božiču, bomo videli tri temelje prvega in drugega praznovanja. Za božič smo rekli, da je med nas stopil Bog sam, se ponižal do konca, da bi bil eden izmed nas. On je pot usmiljenja in sočutja, je pot neskončne ljubezni, ki se sklanja med nas. Mogočnikom tistega čas, ni bilo do novega kralja, zato je bil že kot otrok prisiljen na beg. On je resnica, ki zbuja nasprotovanje. On pa je tudi novo življenje, ki se ga pastirci veselijo, mnogi pa ostajajo do tega življenja brezbrižni.

Ta skrivnost božje ljubezni, ki je uprizorjena v treh kipih na našem hribu, kot pot, resnica in življenje, je tudi temeljna skrivnost velikonočnih praznikov. Ko se Jezus pri zadnji večerji skloni, da učencem umije noge, dopolni svoje delovanje. S to zadnjo gesto v življenju potrdi svoje besede, ki jih je izrekel dvanajsterim: »Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10,45b). Vse Jezusovo življenje je eno samo služenje. Njegova pot je pot sestopa, pot služenja in pot neskončnega usmiljenja. On je Usmiljeni Samarijan, ki nas na današnje velikonočno jutro gleda z izrednim sočutjem in toplino. Vabi nas, da sledimo njegovemu zgledu.

Kakor je prišel, da bi stregel in ne da bi mu stregli, smo tudi mi povabljeni, da presežemo našo sebično naravo. Da se ne vrtimo v valovih krivice, zakaj moramo skrbeti za bližnjega, zakaj moramo pomagati šibkejšemu: bližnjemu, otroku, ostarelemu, zanemarjenemu, beguncu. Naša sreča ni v tem, da nam bo postreženo. Naša sreča je v tem, da skupaj z Njim, ki nam streže, strežem drugemu. In če se bomo vsi prizadevali za to, da postrežemo, bomo vedno vsi hkrati tudi postreženi. Če pa bomo ostali v strežbi sami, vemo, da sta nam Oče in Sin že postregla z najdragocenejšim darom neskončne ljubezni in usmiljenja, z darom življenja in vstajenja.

Druga podoba današnjega praznika dobi svoj pečat pred Pilatom, ko ga ta sprašuje, ali je Judovski kralj ali ne. Jezus mu odgovori: »Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas« (Jn 18,37b). Naše življenje je prepleteno z lažmi in pretvarjanjem. A Jezus nam jasno daje vedeti, da je velikonočno veselje, veselje v  zvestem služenju resnici. Resnica nas osvobaja, resnica je temeljna moč vstajenja. Jezusov veliki petek je potreben za veliko noč. Ni mogoče da bi nas Oče dvignil v novo jutro, če ne bomo legli v grob naše želje po lastnem prav in lastni moči. Jezus ne utira poti pravici in resnici z lastno močjo. Izroča se Očetu in on ga obudi iz smrti in trohnenja. Tudi nas bo dvignil, le preseči moramo lastno preračunljivost glede resnice. Resnica naj bo naše vodilo, vedno in povsod, da bomo deležni božje moči, božjega življenja in vstajenja.

Jezus po svojem vstajenju v pogovoru z apostolom Petrom, ki ga trikrat vpraša: Peter, ali me ljubiš? da svoje naročilo: Pasi moje ovce. To je Jezusova oporoka. Tako nam po njem zaupa nalogo dobrega pastirja, ki da svoje življenje za svoje ovce, ter s tem pojasni, kaj je mislil z besedami o sebi, ko pravi: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10b). Veliko tridnevje nas spominja in opominja, da je svet bil, je in bo potreben velikih ljudi, ki so pripravljeni zastaviti svoje življenje za druge. Kakor dobri pastir da svoje življenje za ovce, smo tudi mi poklicani, da se vsak trenutek zavedamo odgovornosti, ki nam je kot Jezusovim učencem naložena. Ni dovolj, da imam življenje sam, podarjati ga moram tudi bližnjemu. Iz darovanja raste velikonočno življenje!

Dragi bratje in sestre, želim vam veselo veliko noč. Naj nas Jezus, ki je vstal in živi spremlja s svojim ljubečim pogledom in svojim zgledom.

On je Pot, pot sočutja, služenja in usmiljenja – naj bo to tudi naša pot,

on je Resnica, ki se ne meni za krivične obsodbe – naj bo resnica vedno vodilo našega življenja,

on je Življenje, ki raste iz darovanja – naj bo to življenje veselje velike noči.